Literarna zgodovinarka in anglistka Meta Grosman praznuje 80 let

Grosmanova je bila dolgoletna redna profesorica za angleško in ameriško književnost na oddelku za anglistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga je vrsto let vodila kot predstojnica.

Njeno zanimanje za bralce in branje sega v 60. leta, ko si je za temo doktorske disertacije izbrala obravnavo bralca kot angleške kritiške kategorije. O bralcu, branju in književnem pouku je objavila številne študije, zadnja leta pa je posebno pozornost posvečala pouku branja pri nas.

Kot članica je sodelovala tudi pri pripravi Nacionalnega programa za razvoj pismenosti, ki je nastal leta 2006. Za leto 2011 je prejela nagrado slovenske sekcije IBBY, namenjeno promotorjem mladinske književnosti in branja.

"Če osnovnošolci in srednješolci več berejo angleške knjige, to ni nič slabega. V prihodnosti bo vedno več ljudi bralo v več jezikih. Če pa mislijo, da je 'angleščina kul, slovenščina pa bedna' so najbolj bedni oni sami. Za slehernega človeka je jezik, v katerega se rodi, se pravi materinščina, jezik posebnega in največjega pomena. V njem ustvarja vse odnose do sveta s prevzemanjem temeljnega poimenovanja in vse odnose do soljudi," je med drugim dejala v pogovoru za STA pred dvema letoma.

Na vprašanje, če je branje pomembno, četudi gre za šund, je odvrnila pritrdilno. "Zdaj vemo, da so milijoni Evropejcev nepismeni, verjetno zato, ker so izgubili veščino branja zaradi nebranja. Do tega pojava prihaja tudi pri nas, še posebej, kadar je pismenost slabo usvojena. Poleg tega pa branje manj kakovostne književnosti omogoča tudi prehod na branje boljše književnosti, okus za branje šunda ni naravna, marveč privzgojena danost. Čeprav smo še pred kratkim mislili drugače, danes ohranjanje bralne zmožnosti ni več samoumevno, zanjo se moramo dejavno truditi z branjem," je opozorila.