Ljubljana osebno: alternativni vodiči, ki sežejo dlje od Prešernovega trga

Zbirko alternativnih vodičev, ki izhaja v sklopu Likovnih besed, urejata Mojca Zlokarnik in Nevenka Šivavec. Doslej je izšlo deset knjižic.

Kako se je vse skupaj začelo?

"Zbirka izhaja od leta 2009. Z Nevenko sva se spraševali, kaj bi še lahko počeli poleg izdajanja revije Likovne besede. Razpisi na MOL so bili odprti in v kreativni debati sva prišli na idejo vodiča. Kako videti Ljubljano na drugačen, poseben in oseben način. Prvi avtor, ki nama je prišel na misel, je Miklavž Komelj, ki ima izjemno umetnostnozgodovinsko znanje in je hkrati senzibilen pesnik. Njegov vodič je res evergreen. To je knjiga, ki jo mora po moji presoji prebrati vsak Ljubljančan in tudi tisti, ki želi izvedeti nekaj drugega od tega, kar mu mesto kaže na prvi pogled," je ozadje zbirke Ljubljane osebno za STA pojasnila Mojca Zlokarnik.

Medtem ko Komelj dobršen del knjižice nameni fenomenu medvojne ožičene Ljubljane, ki nosi naziv mesto heroj, se drugi povabljeni domači in tuji avtorji lotevajo povsem drugih tem, pomembno je, da podajo avtorski, "insajderski" pogled.

Koncept je stvar dialoga

Urednici pred vabilom avtorjem vse dobro premislita, potem pa pride do "mehkega sodelovanja". "Velikokrat se dobivamo, projekt sproti raste. Strogega pristopa ni. Gre za partnerstvo v tem kreativnem procesu, kar po mojem mnenju daje tudi presežne rezultate," pravi sogovornica.

Koncepti, predvsem pa vsebine se med seboj res nadvse razlikujejo. Slikar, arheolog in potapljač Miran Erič nam približa bogat podvodni svet Ljubljanice, nekdanja španska veleposlanica v Sloveniji in pesnica Anunciada Fernandez de Cordova spoznava in predstavlja Ljubljano skozi pesmi in lirične razmisleke - ta knjiga je izjemoma slovensko-španska - kipar Marko Pogačnik, ki z metodo litopunkture slovi tudi kot zdravilec zemlje, bralcem približa svoje ljube, največkrat spregledane točke prestolnice.

Zakonski in umetniški par Estela Žutić in Gilles Duvivier bralcu predstavita divje rastline, ki domujejo v Ljubljani. Njun sprehod je tudi politična gesta, kako se upreti multinacionalkam in hipermarketom.

Tu je še iraški grafik Walid Siti, ki se Ljubljane spominja med letoma 1976 in 1982, ko je, kot je zapisala Nevenka Šivavec, tam v formativnih letih doživel trenutke popolne svobode, a tudi grobe represije.

Mreža 26 umetnikov iz ZDA, Kanade in Mehike z imenom Justseeds se je leta 2009 predstavljala na ljubljanskem grafičnem bienalu. Z delom Zatočišče so gostovali v galeriji Alkatraz in tudi takrat jih je vodil družben, ekološki in političen radikalizem, ki je danes, ko se Evropa sooča z migracijskim valom, nadvse dragoceno branje.

V mestoma bolj humorne tone je zavit vodnik slikarke in pisateljice Lucije Stepančič, ki Ljubljano predstavi od A do Ž, kot imenik, za vsako črko stoji pesem, ki predstavlja prebivalca mesta: od blondinke, džankija, poštarja, šolnika do voajerja, opravljivke, meteorologa iz živčneža.

Britanski umetnik in pisec Daniel Jewesbury je prepričan, da čistoča novih mest predstavlja sterilnost in snažnost trupla. Sprehodi se po presoji množičnega okusa manj atraktivnih delih mesta - mimo gradbišč, BTC, Navja, Poti spominov in tovarištva ter lope na Rožniku, ki so v dialogu z nekaterimi prepoznavnimi arhitekturami, kot so tipični modernistični bloki, stavba Nacionalnega preiskovalnega urada ali Gospodarska zbornica.

Zadnji, ki je izšel v zbirki, je vodnik vizualne umetnice Zore Stančič z naslovom Zora was here, za katerega je med drugim nedavno prejela tudi Župančičevo nagrado. Umetnica predstavi svojo Ljubljano v prelomnih 80., ko, kot zapiše, Ljubljana še "ni bila najlepše mesto na svetu". Vodnik je prepreden s spomini na prostore in ljudi, alternativo, ki je od takrat pridobila že kultni status, četudi je večina lokalov, klubov in tamkajšnjega življenja stvar popolne preteklosti.

Zora Stančič družabno klimo takrat in danes ponazori s preprostim primerom. V 80. si prišel na lokacijo, poznal vse in bil del družabnega življenja, danes se za vsako srečanje meniš in dogovarjaš, skratka, vse je zelo uniformirano.

Smisel vodnika je, da je na dosegu roke

Zbirka Ljubljana osebno ima nekoliko nenavadno življenje. Ena komisija na MOL projekt podpira, a odsek za turizem je glede promocije gluh. Vodnik bi moral biti dostopen v informacijsko-turističnih centrih, ne zgolj v galerijah in knjigarnah.

"Vse skupaj je zelo čudno. Nekateri menijo, da so vodniki primernejši za slovenske obiskovalce, a sama sem prepričana, da temu ni tako. Vsekakor ne razmišljamo elitistično, da ne bo pomote, radi bi, da bi bile knjižnice po osem ali devet evrov dostopne vsem in povsod. Vsekakor bom še naprej vztrajala, pisala, klicarila ...," pravi Mojca Zlokarnik.

Na teren!

Nekateri vodniki so med bralci bolj znani, drugi manj. K promociji pa gotovo pripomorejo vodstva.

Vodstva, polna žara, je imel Komelj. Ko je izšla Eričeva knjiga o Ljubljanici, so se z ladjico peljali po reki, on pa je pripovedoval in kazal, kje so na plano potegnili kakšen arheološki kos.

Ob izidu vodnika o divjih rastlinah je bil na vrsti kulinarični sprehod. "Dobili smo se pred Moderno galerijo, kjer smo že spoznali nekatere užitne rastline, potem smo se sprehodili čez Argentinski park, kjer smo smukali šipkove grme, s to dozo C vitamina sem si pozdravila prehlad, potem smo se sprehodili do našega vrta na Komenskega, kjer smo iz nabirka pojedli enolončnico," je navdušena urednica.

Urednici si želita še več takšnih alternativnih vodstev po Ljubljani. A vse stane in prav bi bilo, da bi mestne oblasti prepoznale potencial, ki običajnim turističnim ogledom doda novo, drugačno razsežnost.

V pripravi sta že nova vodnika. Povabljena avtorja sta tiskar Marko Drpić in venezuelski umetnik Yucef Merhi. Novi zgodbi in dva nova sveža pogleda na Ljubljano za vse obiskovalce in vse letne čase.

Za radovednega obiskovalca je lahko Ljubljana tudi novembra ob megličasti, mokrotni Ljubljanici ali opustošeni industrijski coni morda ne najlepše, lahko pa najbolj zanimivo mesto na svetu.