Elza Budau: Vsi bi se morali zamisliti, kaj lahko naredimo

"Mešanka z mediteransko krvjo", kot se sama označuje, Slovence vidi kot priden in delaven narod, ki je bil ob osamosvojitvi poln načrtov. Zdaj smo že dolgo na dveh bregovih in namesto da bi bili "kot ena velika družina", gre marsikaj narobe. To se ji sicer zdi značilno za ves svet, kjer gre prav tako "voz navzdol".

Spremembe, ki so jih prinesle velike trgovine, so spremenile tudi ljudi, ki kot da ne vedo, kaj bi sami s sabo. "Če hočeš hoditi po nakupovalnih centrih, moraš pa imeti denar. In kako do njega priti? Tudi malo z lumparijo, ki je postala že nekaj sprejemljivega," ocenjuje pesnica in pisateljica.

Najbolj pa jo moti, da se je močno razpasla zavist. "Tukaj gojimo neko sivo povprečje in pri vsakem, ki je malo boljši od drugega, se vsi tisti nesposobni spravijo nanj. Zato nam uhajajo znanstveniki, zdravniki, umetniki in to je škoda."

"Nagajamo si, hujši smo kot otroci v vrtcu," pravi Elza Budau, ki te nelepe človeške lastnosti ne pozna: "Če je nekdo boljši od mene, se mu priklonim, mu čestitam in si rečem: aha, glej, če bi se jaz bolj potrudila, bi bila pa lahko tudi jaz tako dobra. In je to zame vzpodbuda, ne pa, da bom slabe volje in da nagajam." Predvsem pa bi morali izkoreniniti pohlep, "ker je to najbolj strupen plevel, ki uničuje našo družbo".

Vrednota je sicer po njenem mnenju sirota. V prejšnjih zgodovinskih obdobjih smo jih imeli, ker jih je vsak dobil tudi v družini pri vzgoji. "Zdaj so povsem drugi interesi, denar, denar, denar sveta vladar, tudi mnogi skušajo vrednote razvrednotiti, vendar brez vrednot, teh osnovnih, večnih, je zelo narobe na svetu." Na prvo mesto postavlja srčno dobroto, potem poštenost, delavnost, iskrenost, odgovornost, skromnost. Čeprav ne obiskuje bogoslužja, se "drži krščanskih zapovedi".

Vse to v današnji družbi pogreša. Prepričana je namreč, da za življenje ne potrebujemo veliko, zato meni, da bi se vsi morali zamisliti, kaj lahko naredimo za dobro vseh, ne samo zase. "Mislim, da bi se moral vsak vprašati, kaj lahko stori, da bo njemu in tudi drugim bolje. Vsak dan, vedno znova."

Sama se Sloveniji trudi dati najboljši del sebe. Pesmi je ustvarila iz čistega srca in duše, brez razmisleka, koliko bo s tem zaslužila. Zato tudi nima ničesar v davčnih oazah in zato lahko vsakomur pogleda v oči: "Vse, kar imam, je v oazah moje domišljije."

Tudi trenutno stanje v glasbi, umetnosti in kulturi nasploh, ki ga opaža že nekaj časa, jo žalosti. Čeprav imamo odlične glasbenike, tudi na tem področju deluje pohlep, saj skoraj nihče ne plačuje avtorskih pravic. Poleg tega je "pošteno prizadeta", da se pogovarjamo o glasbenih kvotah in o tem, koliko in kdaj naj bi se predvajala slovenska glasba. Ker živimo v Sloveniji, to ne bi smelo biti vprašanje. Boji se, da bomo izgubili identiteto.

Ker je avtorska zakonodaja "precej ohlapna", bi se oblast po njenem mnenju morala zamisliti. Pa tudi odnos "umetnost in kultura nas ne zanimata" bi veljalo spremeniti, saj sta v vsej zgodovini imeli pomembno vlogo. "Ne štejejo samo znanstveni, športni in drugi dosežki. Samo z umetnostjo se razlikujemo od živali," je prepričana.

Elza Budau - ljubiteljica umetnosti, kulture, lepote majhnih stvari in slovenske besede

Elza Budau, rojena leta 1941 v Beogradu, je avtorica besedil za popevke in šansone, pisateljica in novinarka. Na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo je absolvirala arhitekturo. Že kot gimnazijka je začela novinarsko pot; objavljala je v Slovenskem poročevalcu, predhodniku Dela, na straneh, posvečenih kulturi, in jo zaključila kot novinar specialist za posebne naloge na RTV Slovenija.

Objavila je romana z erotično tematiko Diagram neke ljubezni (1962) in Ljubezen v f-molu (1987) ter napisala več kot 1000 izvirnih besedil, priredb in prevodov za popevke, šansone in narodnozabavno glasbo. Med njene najbolj znane pesmi sodijo Poletna noč, Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak in Pegasto dekle, ki so takorekoč že ponarodele.