Janez Dovč za STA: Slovenska glasba bi potrebovala večplastne spremembe

Kot pravite, je glasba v živo tista, ki se še vedno najbolj dotakne ob vsej glasbi, ki jo slišimo v mesnicah, pri frizerju, ko se sprehajamo ob Ljubljanici... Godibodi podpira svežo slovensko glasbo, ki redkeje pride do poslušalcev. Kako vam to uspeva, tako organizacijsko kot finančno?

Uspeva, ker je v Sloveniji kljub zelo težkim pogojem še vedno veliko zelo dobrih glasbenikov, iskrenih ustvarjalk in ustvarjalcev s kakovostnimi vsebinami. Nenazadnje pa tudi ob velikem entuziazmu in požrtvovalnosti organizacijske ekipe, partnerjev, koproducentov, ob nekaterih ozaveščenih posameznikih in podjetjih, ki nas donatorsko podprejo, ter ob sofinanciranju ministrstva za kulturo.

Lahko kakšno besedo več o podpori?

Imamo štiriletno podporo ministrstva, kar pomeni, da imamo še naslednje leto na voljo 10.000 evrov za festival. Potem imamo še sponzorja - Sazas, in to so vsa sredstva od drugje. Na Mestni občini Ljubljana nas spet niso podprli, med drugim z utemeljitvijo, da imamo preveč raznovrsten program. Žalosten sem, ker se mi zdi, da bi bilo lepo, če bi prepoznali pomembnost tovrstnega odpiranja možnosti in podpiranja zmožnosti. Verjamem pa, da komisija zaradi obilice prijavljenih projektov nima lahke naloge. A brez sredstev je težko, ker ta glasba ne more preživeti na trgu. Floskule, da takšno glasbo lahko preživi trg, pri nas niso resnične. Mogoče je na Hrvaškem, ki ima več občinstva, ta meja že dosežena. Pri nas pa bi, tako kot subvencioniramo slovensko kmetijstvo, morali subvencionirati tudi slovensko kulturo, če jo pač želimo imeti.

Da se premalokrat podpira domače izvajalce, malce zamerim tudi javnim institucijam, kot so Kino Šiška, Cankarjev dom ali Festival Ljubljana. Rad bi jih spodbudil, da bi jim dali več priložnosti nasploh, z nekim konkretnim denarjem. Mislim, da nas je v Sloveniji kar nekaj, ki smo že dokazali, da znamo narediti dober projekt. Le priložnost bi potrebovali z nekim normalnim proračunom, primerljivim z najcenejšo skupino, ki jo pripeljejo iz tujine. To bi bilo za nas že zelo veliko. V Cankarjevem domu se program že premika v to smer, vendar počasi. Godibodi se je zato odločil, da podpira svežo glasbo, ker najtežje pride do poslušalca. Na radiih se večinoma vrtijo uspešnice, ki so stare 20, 30 let, redko slišiš kaj novega. Ampak tako ne gre, mora biti stik s tukaj in zdaj.

Moto vašega festivala je Odprite ušesa. Kako uspešni ste bili pri tem v dosedanjih osmih letih? Ali število poslušalcev narašča in kakšna je njihova struktura?

Glede na vsesplošno situacijo, ki nas obdaja, smo uspešni. Zavestno odpiramo možnosti in podpiramo zmožnosti, gojimo stik med ustvarjalci in poslušalci. Glasbeniki se odzivajo, število poslušalcev narašča, sicer počasi, ampak kontinuirano. Veliko je stalnega občinstva, strukturno so večinoma starejši od 25 let, zato se z določenimi dejavnostmi želimo približati najmlajšim. Letos je to med drugim sobotna skladateljska delavnica.

Festival oziroma zavod Godibodi je povezan z založbo Celinka, ki je nedavno presegla trimestno število izdanih nosilcev zvoka. Ali založba najde glasbenike ali glasbeniki založbo?

V večini primerov glasbeniki najdejo založbo, nekaj pa je tudi produkcij in plošč, ki jih je spodbudilo naše ustvarjalno polje. Produkcija projektov je povezana z višjim finančnim vložkom založbe, kar pa je v časih, ko založništvo takorekoč ne obstaja več in ko skoraj nobena institucija ne deluje tako, kot bi morala, zelo težko. V delovanje, izdaje, festival sem vložil kar precej osebnega denarja, honorarjev z nastopov...

Je pa ustvarjalnosti v našem prostoru zelo veliko. Z optimalnejšim razporejanjem javnega kulturnega denarja in javnimi mediji, ki bi še bolj podpirali raznolikost, kakovost, inovativnost in ne toliko tekmovali s komercialnimi mediji v prodaji oglasnega prostora, bi bili končni izdelki lahko po eni strani bolj kakovostno sproducirani, po drugi pa bi dosegli še večje število ušes in src. Finančni vložek v tujo skladbo, ki se na radiu vrti pred ali po povprečni skladbi, izdani pri naši založbi, je okvirno 1000% večji. Ampak to je daljša zgodba in zahteva poseben pogovor.

Katere izdaje pri založbi so bile najbolj uspešne? Se obetajo kakšni ponatisi?

Najbolj uspešne izdaje so bile Bilbi, Rudi Bučar, Papir, Jararaja, Vesna Zornik. Govorimo o 1000 do 2000 natisnjenih ploščah, večino naših izdaj pa natisnemo v nakladi 500 izvodov. Ponatise naredimo po potrebi, vendar zelo redko in premišljeno.

Kako pa založba še promovira izdane plošče razen s festivalom in kako pogosto dosežejo druge radijske postaje, ne samo nacionalni radio, kjer izvajalce največkrat slišimo v oddaji Izštekani?

Redno pošiljamo nove skladbe radijskim postajam ter promocijska sporočila medijem. Mesečno izdajamo Celinkine e-novice z nekaj tisoč bralci, smo aktivni na socialnih omrežjih, spodbujamo koncertno dejavnost posameznih ustvarjalcev. Izdali smo kompilacijo Cvetober, ki smo jo poslali radijskim postajam, prav tako so ali še bodo prejeli USB ključek Celinka100 z vsem izdanim materialom. Poleg nacionalnih radijskih programov dobro sodelujemo še z Murskim Valom, Radiem Prlek, Radiem Celje, Koroškim radiem, Radiem Trst A, Radiem Študent itd. Izštekani Jureta Longyke so najboljša tovrstna radijska produkcija, pri izbiri vsebin pa je njen avtor, kolikor vem, povsem avtonomen. Zelo smo veseli in ponosni, kadar v oddajo povabi katerega od izvajalcev, ki so izdali ploščo v sklopu Celinke. Res pa je, da se to zgodi razmeroma pogosto. Očitno imamo podoben glasbeni okus.

Festival je ob Salonu za ENO glasbo neke vrste alternativa siceršnji koncertni ponudbi v Sloveniji. Možnosti, kot kaže, torej obstajajo. Kaj pa bi - širše gledano - še veljalo spremeniti v dobrobit slovenskih glasbenikov in njihovega avtorskega dela? Avtorska zakonodaja, ki je v spreminjanju, je naletela na velike kritike.

Poleg Salona za ENO glasbo bi tu vsekakor dodal še Sozvočja sveta, redne torkove koncerte v Hostlu Celica v organizaciji KUD Sestava, ki vsak torek potekajo že več kot deset let, kjer tudi sam redno zaigram in kjer se je prekalila marsikatera od Celinkinih izdaj. Je pa zanimivo, da je KUD Sestava kljub močnemu in kontinuiranem celoletnem in večletnemu programu na področju glasbenih in likovnih umetnosti ostal brez finančne podpore mesta. Podobno se je letos zgodilo našemu festivalu, programu Salona za ENO glasbo in menda tudi festivalu Druga godba.

Sicer pa bi bilo po mojem mnenju treba spremeniti marsikaj. Morali bi izostriti odnos do kakovostne sodobne, klasične in tradicionalne glasbe ter izboljšati pogoje za nastajanje žive glasbene tvornosti. Razviti bi morali strokovno kritiko ter izpostaviti dobre in konstruktivne projekte oziroma kritizirati slabe. Strokovno in organizacijsko bi morali podpirati in pomagati kulturnim projektom, ki imajo tudi izvozni potencial, ter razmisliti in preveriti, za kaj se uporablja javni denar, namenjen glasbeni umetnosti.

Po drugi strani bi morali optimizirati delovanje kolektivnih organizacij, kjer bi morala obstajati popolna transparentnost za člane, skupne strokovne službe, sezname predvajanih skladb, baze, položnice in podobno. S strokovnim premislekom bi morali spremeniti zakonodajo, tako avtorsko kot zakon o medijih, v prid ustvarjalnosti in ne v prid kapitala in interesov posameznikov. Menim, da bi bilo treba tudi zmanjšati DDV za nosilce zvoka s slovenskimi vsebinami ter urediti okolje tako, da bi se razmerje reproducirane in žive glasbe spremenilo v korist živih nastopov. Predvsem pa dati več prostora živi glasbi, koncertom. Kot glasbenik lahko zagotovim, da je glasba v živo še vedno najbolj izvirna in najbolj odžeja.