Na SAZU so se poklonili častitljivemu jubileju Janeza Matičiča

Slavnostno akademijo je z uvodnim nagovorom odprl predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), akademik Tadej Bajd, v katerem je pozdravil umetniški dogodek na akademiji, ki bolj pogosto gosti znanstvene. Po njegovih besedah znanstveniki umetnikom zavidajo vsaj tri stvari: širše občinstvo, ki izraža zanimanje za njihovo delo, trajnost stvaritev in možnost individualnega ustvarjanja. V voščilu Matičiču je izpostavil njegovo svetovljanstvo.

Profesor s Filozofske fakultete (FF) v Ljubljani Pompe je predstavil nekaj ključnih mejnikov v Matičičevem življenju in ustvarjanju. Kot je povedal, je današnji slavljenec prvi stik z glasbo dobil pri pouku violine, ki se mu je že kmalu pridružilo tudi komponiranje. Pozneje je na ljubljanski Akademiji za glasbo končal študij kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu in dirigiranja pri Danilu Švari, hkrati pa se je vse bolj posvečal klavirju, ki se ga je učil pri Hildi Horak in Antonu Trostu.

Po študiju je poučeval harmonijo, kontrapunkt in analizo glasbe na Srednji glasbeni šoli, pozneje pa se je še dodatno kompozicijsko izpopolnjeval v Parizu pri Nadii Boulanger, ki ga je motivirala za iskanje novih kompozicijskih rešitev. Te ideje je realiziral v skupini za glasbene raziskave pod vodstvom Pierra Schaefferja, v kateri je deloval med letoma 1962 in 1975.

Matičič je poučeval na več pariških konservatorijih in na oddelku za muzikologijo na FF. Prejel je številne nagrade, leta 2007 tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo; istega leta je postal tudi redni član SAZU.

Kot je povedal Pompe, je Matičič nedavno, med razlago svojega Prvega klavirskega koncerta razkril, da je koncert zasnovan v napetostni dvojnosti med apoliničnim in dionizičnim. Po Pompetovem prepričanju takšnih občutkov ne zbuja le to delo, zdi se, da Dioniz obvladuje pretežni del njegovega opusa.

Po Nietzschejevi teoriji naj bi bilo dionizično povezano s prabolečino, torej z virom, iz katerega izhaja glasba, šele tej prabolečini pa se nato pridruži Apolon, pesnik, ki sipa podobe, je dejal Pompe. Ob tem je pojasnil, da bi Nietzschejevo formulo na primeru Matičičeve glasbo lahko razumeli v smislu, da "najprej obstaja imanentno glasbeni navdih, potencialna energija tonskih višin, kinetična energija zvokov, šele kasneje pa je takšnemu urejenemu glasbenemu materialu mogoče pripisati tudi zunajglasbeno asociacijo, Apolonovo podobo".

Po Pompetovem mnenju Matičiča ta druga stopnja - torej Apolon in zunajglasbeno - nikoli nista prav zares zanimala. To se po njegovih besedah kaže v skladateljevem nezaupanju do opere, v odsotnosti vokalnih del, podobne tendence se da razbrati tudi v skladateljevem okusu. Ta se, kot meni Pompe, močno napaja pri neobrzdani bujni zvočnosti Ravela, kontrapunktični premočrtnosti Bacha ali romantičnem klasicizmu Brahmsa.