Giuseppe M. Gaudino za STA: Moji filmi zahtevajo polnokrvnega in pozornega gledalca

Ste priznan dokumentarist in scenograf. Film V imenu ljubezni ste posneli po skoraj 20 letih od nastanka vašega celovečernega prvenca Giro di lune tra terra e mare. Kako to?

Razlog v tako dolgem zamiku je predvsem v tem, da je bilo težko zbrati sredstva za začetek snemanja. V vmesnem času so se mi nenehno porajale bolj ali manj ambiciozne ideje za igrani film. Mnogi, ki so prebrali scenarij, so mi rekli, da si želijo bolj pozitivnih, tolažečih zgodb, po možnosti z velikim junakom. Moja pa to ni. Ne želim si pripovedovati zgodb o junakih. V minulih 20 letih nisem vztrajal zgolj pri temu filmu, imel sem tudi druge ideje. Težava je, da teme, ki se jih lotevam, niso lahkotne. Zahtevajo pozornega in radovednega gledalca.

Opazila sem, da je kot distributer filma omenjena tudi italijanska nacionalna televizija Rai...

Rai je k filmu pristopila v zadnjem trenutku. Snemati smo ga končali marca lani, Rai pa je vstopila konec julija.

Kako odprta pa je Rai za avtorske filme?

Rai je odprta za tovrstne filme, to je ena od njenih nalog. Toda tudi na televiziji imajo omejena sredstva, ne vem, če so v minulih letih ta znašala 1,5 ali 2 milijona evrov. Glede na to, kolikšen je interes za ustvarjanje filmov, na koncu ta sredstva porazdelijo med več projektov. Znesek je nizek in filmarju ne omogoča, da bi z njim ustvaril film, zato moramo sredstva iskati drugje.

V ospredju filma V imenu ljubezni je protagonistka Anna, ki je vpeta v vsakdan, zase pravi, da v resnici sploh ne živi več. Igra jo Valeria Golino, ki je ustvarila zelo zanimivo vlogo in bila za njo tudi nagrajena s coppo volpi za najboljšo igralko. Zakaj ste izbrali prav njo?

Izbral sem jo, ker je iz Neaplja, ker je zelo inteligentna oseba, pa tudi zato, ker sem potreboval lepotico, ki jo je mogoče spremeniti v zver. V filmu so to trenutki, ko se njena podoba množi, postane demonska. Lepota protagonistke je morala imeti drug obraz, prav tako, kot ga ima mesto, v katerem živi. Neapelj je navidez zelo lepo mesto, če pa mu odvzameš to lepoto, postane peklensko.

V imenu ljubezni je film, zgrajen na občutkih, kar se najbolj odraža v tem, kako je posnet. Annino življenje v sodobnem času spremljamo v črno-belem, kar nakazuje na to, da se je vanjo naselila sivina, vmes pa ste vpeli nadrealistične, barvne trenutke, ki ponazarjajo njena občutja, spomine...

Odločil sem se, da bo zgodba podana v prvi osebi, želel pa sem si tudi, da so njena občutja vidna. Annin vsakdan je dejansko siv. V svojih očeh je izgubila lepoto, zato ne vidi več barv. Želel sem si, da film z načinom, po katerim je posnet, v gledalcu vzbudi vprašanja, zakaj je zdaj črno-bel, potem pa na trenutke barven. Želel sem vzpostaviti dialog z gledalcem, ne pa s protagonistko. Ona je zgolj posrednica določenih občutij.

Nadrealistične vložke sem namenoma ustvaril z močnimi barvami. Kot dodaten opomnik absurdnosti nekega trenutka ali za poudarek občutja.

V filmu smo priča preobratu v Anninem življenju. Ko se odloči, da ne bo več samo nekdo, ki ni nič vreden, ko skuša izstopiti iz sivine in polnokrvno zaživeti...

Prav ta trenutek, ta njen napor je treba prepoznati. Kljub temu, da nisem katolik, sem se odločil, da bom Anno predstavil kot svetnico. Zame je svetnica zato, ker je prepoznala, kaj je v njenemu življenju narobe in poiskala izhod iz tega. Mislim, da mnogi težijo k temu, da bi našli pravo pot. Nekateri zmorejo, druge ne, a marsikdaj gre za nečloveške napore. Pomanjkanje sredstev ali priložnosti mnogokrat hromi posameznike. Kdor se uspe upreti, ob tem uporabi veliko intelektualno moč.

Anna je inteligentna ženska. Razume druge in jim gre naproti, po drugi strani pa ne najde besed za to, da bi povedala, kaj jo mori, kaj je zanjo prava pot. To je stanje, v katerem se mnogi kdaj znajdemo. Lahko se prepustimo številnih terapevtom, a to po moje ni rešitev. Najpomembnejša lekcija, ki se jo moramo naučiti, je v nas. Najti moramo pot iz malih tunelov, v katere se zakopljemo predvsem iz ugodja.

Toda to je pravzaprav fenomen današnje družbe. Revolucijo se je težko iti s kavča...

Točno tako. Sam v osnovi nisem želel posneti filma o Anni. Želel sem posneti film o sedanjem času. O tem, kako se ljudje lotevajo reševanja težav. Pustiti, da gredo stvari, dogodki, odnosi kar mimo nas, je huda napaka, saj smo na določeni točki vpoklicani, da zanje odgovarjamo. Če na primer sami nič ne storimo, obstaja možnost, da nas bodo nekega dne otroci vprašali: Ti, zakaj tedaj nisi nič naredil? Napake se ponavljajo in ideološki zidovi še vedno obstajajo. Treba je najti način, kako ukrepati in se ob tem zavedati, da tisto, kar bomo pogoltnili, ne bo sladko.

Annin mož Gigi je izterjevalec, ki ga vsi sovražijo, saj je spravil na rob preživetja marsikatero družino. Tudi to sporočilo je moč v današnjih kapitalističnih časih prenesti na širšo družbo. Na banke, pri katerih smo vsi zadolženi...

Seveda. To je razširjen pojav. V Rimu, kjer živim, se množijo prodajalne zlata. Te so primer legaliziranega oderuštva. Sprašujem se, kdaj bo konec gospodarske krize in kdaj se bomo končno zavedli, da je kupovanje na obroke zgrešeno. To lahko predstavlja rešitev za nekoga v določenem trenutku, toda ne more biti rešitev za družbo. Vsi se pustimo izsiljevati, to je težava. V filmu sem hotel lokalno zgodbo predstaviti kot univerzalno.

Pomemben element v filmu je tudi glasba. Kako ste jo izbrali?

Glede na to, da sem film gradil na spominih, sem zelo pazil tudi na glasbo. Uporabil sem določene popularne sheme, s katerim sem se želel približati gledalcem. Skladba, ki uvaja film in se vmes pojavlja, je bila napisana posebej za film, a spominja na tradicionalne neapeljske napeve. Uporabil sem tudi glasbo skupine Quartetto Cetra, ki je bila v Italiji zelo priljubljena v 50. letih in je ustvarjala predvsem parodije priljubljenih ljubezenskih pesmi. Prav slednje pa so bile edine, ki jih je Anna lahko poslušala, ko je štiri leta zaradi kazni, ki jo je služila namesto brata, živela pri nunah. Tako je že Annin izbor glasbe Quartetta Cetra, ki jo prepeva z otroci, parodičen. Sploh pa so ponekod kontradiktorna sama besedila: Tako te imam rad, da bi kar umrl...

Anna ima hčerki in gluhonemega sina. Prav zaradi njega je viden Annin močan socialni duh, hkrati pa je zanimivo, kako družina komunicira.

Dečka sem v film vključil, da bi spregovoril prav o komunikaciji med ljudmi. Želel sem, da bi gledalci razumeli, koliko truda je treba vložiti v to, da komunikacija steče. Deček je mami pripravljal presenečenje. V to, da jo je z interpretacijo pesmi ob televiziji osrečil, je vložil ogromno truda. S tem podaja poduk materi o pomenu komunikacije. Hkrati podaja pomembno sporočilo, da bo tisti, ki si bo želel pogovora, našel pot. Pogovarjanje je pomembno zato, da ljudje ostanejo skupaj, združeni.