Srebrni kresnik za Kovačičev roman Kristalni čas

Kovačič velja za posebnega kresnikovega lavreata. Bil je prvi, ki so mu 23. junija 1991 nadeli kresno krono za roman Kristalni čas, in tudi edini, ki je kresnika prejel posthumno, leta 2004 za zadnje dokončano delo, roman Otroške stvari.

"Z izborom se simbolno vračamo v prvo leto kresnika 1991, leto rojstva slovenske države, in 'kristaliziramo' četrt stoletja romaneskne bere na Slovenskem," piše v današnjem Delu.

Ko so Lojzeta Kovačiča kmalu po podelitvi nagrade kresnik za roman Kristalni čas vprašali, kaj je srž romana, je odgovoril: "Človek med naključjem in nujnostjo. Naključje, da smo prišli na svet, ko pa vdihnemo zrak tega sveta, nas že vključijo v nujnost: v graditev civilizirane družbe, zakonov, predpisov."

Člani žirije Kresnik 25 so delo brali v kontekstu celotnega pisateljevega opusa. Vanesa Matajc meni, da je Kristalni čas, skupaj s še nekaj predhodnimi Kovačičevimi romani, ustvaril novo pisanje resničnosti v slovenski pripovedni prozi, Tina Vrščaj pa je menila, da je Kristalni čas "vrhunska literarna mojstrovina, Lojze Kovačič pa največji slovenski pisatelj dvajsetega stoletja".

Tomu Virku pa se zdi Kovačičev proustovski projekt vrhunec slovenske proze nasploh, Matej Bogataj pa roman bere kot trenutek, ko so utrjenemu in malo tudi utrujenemu avtorju dostopni vsi ključni trenutki njegovega življenja in ko se zgostijo vsa prepričanja in razmišljanja, on pa jih uspe literarno suvereno in v skladu z asociacijsko logiko izpisati, povzema današnje Delo.

Osemnajstčlanska žirija je izmed 25 dosedanjimi dobitniki kresnika minuli teden izbrala pet romanov, ki so bili v igri za srebrnega kresnika. Poleg omenjenih Kovačičevih romanov so bili to še Katarina, pav in jezuit ter To noč sem jo videl Draga Jančarja in Čefurji raus! Gorana Vojnovića.

Lojze Kovačič se je rodil 9. novembra 1928 v švicarskem Baslu, v izseljenski družini. Leta 1938, ko so švicarske oblasti pred začetkom 2. svetovne vojne izgnale vse izseljence, ki niso imeli švicarskega državljanstva, je skupaj z družino prišel v Slovenijo, očetovo rodno deželo. Sprva je živel v Cegelnici nato pa v Ljubljani, kjer je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in pedagoško akademijo.

Leta 1944 mu je umrl oče, nato pa je nova jugoslovanska oblast pregnala še njegove domače v begunsko taborišče v Avstriji. Po posredovanju kulturniškega vrha je v Sloveniji lahko ostal le mladi Kovačič. Živel je v Domu Ivana Cankarja, bil tudi brezdomec, kratek čas zaposlen kot novinar na Mladini. Med služenjem vojaškega roka je bil kaznovan in obsojen na pol leta kazenskega bataljona. Zaradi objave prvega nadaljevanja romana Zlati poročnik v Besedi je bil postavljen pred sodišče, revija pa ukinjena. Od leta 1963 do upokojitve je bil zaposlen kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani.

Zaradi svojih literarnih in avtobiografskih prispevkov je Kovačič redno prihajal v konflikte z ideologi komunistične partije. Njegova literarizirana biografija obsega pet novelističnih zbirk in prek deset romanov. Poleg že omenjenih med drugimi še deli Resničnost in Pet fragmentov ter trilogijo Prišleki. Poleg literature za odrasle je Kovačič tudi avtor številnih pravljic, slikanic, kratke proze in radijskih iger za otroke. Njegova literatura predstavlja eno najpomembnejših in avtorsko izpisanih podob slovenskega polpreteklika, niso pa dočakala veliko prevodov in prav tako niso zaživela na filmu, povzema Delo.

Kovačič je umrl 1. maja 2004.