misliKen Loach ob jubileju: Filmi morajo odslikavati resnično življenje
Birmingham, 17. junija - Britanski režiser Ken Loach, znan po socialnem realizmu in naturalističnemu slogu, zagovarja, da morajo filmi odslikavati resnično življenje. Vendar krute realnosti ne poveličuje, raje pogleda z druge strani. Z letošnjo cannsko zlato palmo je postal eden od maloštevilnih režiserjev, ki so jo prejeli dvakrat. Danes je dopolnil 80 let.
Nemčija, Berlin.
Britanski režiser Ken Loach.
Foto: Xinhua/STA
Arhiv Xinhua/STA
Loach ni brezbrižen do socialnih vprašanj, kot so delavske pravice, brezdomstvo, solidarnost in skrb za sočloveka. Brezdomstva se je dotaknil v TV drami Cathy Come Home (1966) televizije BBC, kjer je leta 1963 začel filmsko pot kot pomočnik režije. Čeprav je mednarodni javnosti znan pretežno kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je še do konca 80. let vračal k televizijskemu delu.
Preboj mu je uspel s filmom Sodrga (1990), v katerem je portretiral sodobno Britanijo in zanj prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Delavske pravice je tematiziral tudi v Navigatorjih (2001), pred tem je leta 1995 ponovno dobil omenjeno nagrado za film Dežela in svoboda na temo španske državljanske vojne, zanj pa ga je med drugim nagradila tudi ekumenska žirija na festivalu v Cannesu.
Glavno nagrado prestižnega festivala na Azurni obali je prejel leta 2006 za Veter, ki trese ječmen o bratih, ki v zgodnjih dnevih irskega boja za neodvisnost bojujeta gverilsko bitko proti Veliki Britaniji. Prepričal pa je tudi letos s svojim zadnjim celovečercem Jaz, Daniel Blake, pripovedjo o 59-letnem mizarju, ki mu po srčnem napadu zdravnik začasno prepove delati, on pa se poda v socialno službo po pomoč, kjer ga ocenijo za delovno zmožnega.
"Živimo v svetu, ki se je v tem trenutku znašel na nevarni točki. Smo v primežu nevarnih varčevalnih projektov, ki jih poganjajo ideje neoliberalizma, ki so nas pripeljale blizu katastrofi," je Loach dejal ob prejemu nagrade in dodal, da je "drugačen svet možen in tudi potreben".
Podobno razmišljanje je zasledoval tudi v dokumentarcu Duh leta '45 (2013), s katerim je želel ujeti tisti trenutek v zgodovini, ko sta bili na prvem mestu solidarnost in skrb za sočloveka. "Osrednja zamisel je bila skupna lastnina, kjer bi bili izdelki in storitve v korist vsem. Posamezniki ne bi smeli obogateti na račun vseh ostalih," je tedaj pojasnjeval in namignil, da je morda prišel čas, da se spomnimo te plemenite misli, ki je uživala priljubljenost in podporo večine.
Med njegovimi zadnjimi filmi so še Išče se Eric (2009), zarotniški triler Irska pot (2010) in komedija Angelski delež (2012). Vse si je bilo mogoče ogledati v Kinodvoru.
Kot piše na spletni strani mestnega kina, so njegova dela čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je neuklonljivi človeški duh tisto, kar poganja Loacheve filme. Leta 2009 je prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo.