Na Ljubljana festivalu drevi Verdijev Otello s Josejem Curo

Režijo Verdijeve mojstrovine o ljubezni, zavisti, maščevanju in ljubosumju podpisuje Manfred Schweigkofler. Dirigentska paličica bo, enako kot na januarski premieri, v rokah šefa dirigenta ljubljanskega opernega orkestra Jaroslava Kyzlinka. Vlogo Desdemone bo tudi tokrat pela prvakinja Martina Zadro, v vlogi Jaga bo Jože Vidic. Scenografijo je zasnoval Walter Schütze, kostumografinja je bila Mateja Benedetti.

Cura slovi kot izvrsten interpret Verdijevih opernih junakov, Otella je prvič odpel leta 1997 v Tetaru Regio v Torinu.

Pred operno kariero se je preizkusil v pop vodah. Danes slovi tudi po tem, da lahko ob tenorskih vlogah zaradi svojega temno obarvanega glasu poje tudi nekoliko nižje, baritonske vloge.

Sam pravi, da si nikoli ne izbira takšnih opernih vlog, ki niso verjetne in ki jih ne more navezati na vsakdanje dogodke. Zato si izbere like, ki ravno tako poznajo skrbi in strasti ter imajo napake. Kot piše današnji Dnevnik, je nekoč dejal, da, če kot interpret vidiš v Otellu vojščaka in junaka, lahko sicer daš na odru vse od sebe in to je ljudem potem všeč. Ampak Otello je po njegovem še kaj drugega, je tudi recimo ljubosumen mož, najet vojak, žrtev rasizma, padli junak s pomračenim umom.

V intervjuju za Delo pa je Cura dejal: "Za moj pristop k operi in glasbi nasploh bi lahko uporabil primerjavo iz kuhinje: v posamezni glasbeni umetnini ne vidim na krožniku postavljene jedi, pripravljene za takojšnje použivanje, ampak me zanima, kako je bil vsak od elementov na krožniku pripravljen. Mislim, da bi se tako moral soočati s skladbo vsak izvajalec, razumeti, kako je sestavljena, in ne le vedeti, da jo je treba izvesti."

Cura se je rodil v Rosariu v Argentini. Po študiju kompozicije in dirigiranja se je preselil v Buenos Aires in se kot pevec mojstril v Teatru Colon. Takrat je začel tudi dirigirati. Leta 1991 je šel v Italijo.

Leta 2007 se je prvič preizkusil kot operni skladatelj, napisal je delo La Commedia finita, ki ga je tudi režiral. Lani je postal rezidenčni umetnik Praškega simfoničnega orkestra.