misliNašli do zdaj neznane risbe pisateljice za otroke Beatrix Potter
London, 6. julija - Pri čiščenju posestva v okrožju Suffolk na vzhodu Anglije, kjer je angleška pisateljica in ilustratorka Beatrix Potter na prelomu 19. stoletja preživljala počitnice, so našli do zdaj neznane risbe Potterjeve. Javnost si jih bo lahko ogledala na razstavi, ki jo bodo odprli prihodnji teden.
Risbe so našli med knjigami v času restavratorskih del na posestvu Melford Hall v Suffolku, kamor je avtorica Povesti o Petru Zajcu in Povesti o gospe Zimzelen-Bodičnik hodila na počitnice k sorodnikom, navaja britanski BBC.
Tri od risb je našla upravljavka posestva Josephine Waters. "S kolegom sva premikala knjižno omaro. Ko sva preletela nekaj knjig, sva vmes odkrila risbo v klasičnem slogu Potterjeve. Takoj sva vedela, da je njena," je dejala Watersova.
"Vsi lasje so mi šli pokonci, ko sva ugotovila, kaj sva našla. Delo s takšnim gradivom pomeni uresničitev sanj," je povedala.
Četrto risbo je našla lady Hyde Parker, ki na Melford Hallu živi skupaj s svojim možem, sirom Richardom. Potterjeva je redno hodila na počitnice na Melford Hall v obdobju med letoma 1899 in 1916.
Po besedah Watersove ne vedo, kdaj natančno so risbe z motivi sob in cerkvenega zvonika nastale. Vendar pa veliko povedo o tem, kakšna je bila pisateljica kot oseba in še zlasti o tem, kakšna je bila na počitnicah, ko je risala za svoje lastno veselje.
Melford Hall je bil tudi dom prave račke Jemime Mlakarjeve, pri kateri naj bi pisateljica dobila navdih za svojo Povest o Jemimi Mlakarjevi.
Razstavo risb bodo v Melford Hallu odprli 13. julija, na ogled pa bo do zadnjega konca tedna v oktobru, še piše BBC.
Helen Beatrix Potter (1866-1943), rojena v Londonu, ni hodila v šolo, ampak je za njeno šolanje skrbela guvernanta. Osamljenost so ji lajšali počitniški dnevi na deželi, kjer sta z mlajšim bratom odkrivala naravo, jo opazovala in risala.
Po bratovem odhodu šolo je začela pisati, slikati in risati. Začetek njene slikarske poti je pomenilo šest vzorcev voščilnic, ki jih je poslala založnikom v Nemčijo. Na njeno presenečenje je takoj dobila naročilo za novo serijo, kmalu zatem pa so ji ponudili še ilustriranje knjige otroške poezije. Tako so se med verzi znašli njeni nagajivi zajci in druge živali.
Zametek njene pisateljske poti je bilo pismo Noelu, bolnemu sinu nekdanje guvernante. Po nekaj letih se je spomnila zgodbe o štirih majhnih zajcih, Klapici, Kosmini, Bombažki in Petru, jo razširila in jo poslala založnikom, ki so jo zavrnili. Izdala jo je v samozaložbi. Dvestopetdesetim izvodom jih je morala kmalu dodati prav toliko.
Leta 1902 je našla pravega založnika in Povest o Petru Zajcu je doživela velik uspeh. Sledilo ji je še 22 novih zgodbic, ki še danes sodijo med najbolj priljubljena besedila za najmlajše.