Tanja Petrović za STA: Jugonostalgija niso le Titove slike in bajadere

Dr. Tanja Petrović (1974) je jezikoslovka in antropologinja. Zanimajo jo rabe in pomeni socialistične in jugoslovanske dediščine v družbah nekdanje Jugoslavije ter družbene in kulturne identitete in spominske prakse na tem območju. Poglablja se tudi v problematiko vloge jezika v oblikovanju identitete, spomina in ideologij. Je predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije na ZRC SAZU.

Lahko za začetek predstavite pojmovanje nostalgije, v kontekstu najinega pogovora predvsem v luči t. i. jugonostalgije.

Nostalgija ima zlasti v vzhodnoevropskih prostorih, ko gre za socializem, zelo slabšalen prizvok. Na drugih koncih sveta je pojem nostalgije veliko bolj nevtralen, pozitiven oziroma je povsem normalno, da so ljudje nostalgični do svoje preteklosti. Nanjo vedno gledamo na nekaj, kar nas je oblikovalo, kolektivno in kot posameznike. Normalno je, da imamo do tega nek pozitiven odnos, tudi nostalgičen.

Ko gre za socializem, temu ni tako, ker se socializem doživlja kot neka nenaravna epizoda v zgodovini narodov, ki so ga izkusili. Do te preteklosti vlada zelo normativen odnos, veliko govorimo o soočanju s preteklostjo, na precej podoben način, kot so o tem govorili v 60. letih v Nemčiji. To je skrajno nenavadno, saj je v temelju socializma antifašizem, antifašistični boj.

To primerjanje je nastalo po letu 1991, ko se je končal socializem. Takrat smo dobili idejo, da je treba v Evropi govoriti o dveh ali treh totalitarizmih. Tisti, ki se s tem resno ukvarjajo, govorijo o totalitarizmu v primeru stalinizma in specifičnih aspektih, ki so bili totalitarni tudi v drugih socialističnih družbah. V mislih imam poboje, taborišča.

Skratka, socializem kot totalitarizem?

Večina politikov in evropskega političnega mainstreama ponavlja, da je socializem v celoti totalitaren. Popolnoma se izbriše njegova modernizacijska razsežnost, to, da so ljudje imeli boljše življenjske pogoje, večjo varnost, da je socialna država v socializmu zelo primerljiva z idealom socialne države, recimo na evropskem severu. Vse te zelo pozitivne zadeve. In tu ne govorimo o totalitarizmu, kot sta bila fašizem in nacizem.

Kot nekakšen antipod pa nato na najsplošnejši ravni nastopi votla jugonostalgija.

Da, na ravni pop kulture je seveda prišlo do precejšnje banalizacije, ta banalizacija pa ima pomembne politične posledice. Jugonostalgija se interpretira kot neko hrepenenje po tem, kar je iz socializma najbolj otipljivo, najbolj vidno, najbolj banalno. To pomeni, da gremo na bolšji sejem kupit kakšno Titovo sliko ali da pojemo bajadero.

S knjigo Made in YU 2015 ste torej želeli opozoriti še na tretjo pot, pri kateri pomembno vlogo igrajo spomini?

S knjigo smo poskusili napraviti dvojno intervencijo. S sourednikom Jernejem Mlekužem se nama je zdelo pomembno odpreti prostor za drugačne interpretacije jugoslovanske zgodovine. To ni le "uradna" zgodovina, kjer ima Jugoslavija svoj začetek in konec in kjer lahko govorimo o objektivnih, preverljivih faktih. Za takšno zgodovino se zelo pogosto skrivajo ortodoksni zgodovinarji, v smislu, da njih ne zanimajo spomini. V zgodovino je potrebno vključiti tudi osebne spomine, doživetja, saj še vedno operiramo z zgodovino, ki je del izkušnje milijonov ljudi.

In pomembno je, da čustven odnos do predmetov ni nekaj zanemarljivega.

Jugonostalgija je zelo pogosto povezana s predmeti. V knjigi smo z avtorji prispevkov poskusili pokazati, da sami predmeti in naš odnos do njih niso banalni, in v tem je druga pomembna intervencija. Ponavadi gre za veliko globlja premišljevanja in pozicioniranja, ki pokažejo, da je zgodovino Jugoslavije mogoče pripovedovati tudi skozi odnos posameznika do materialnih ostankov te zgodovine. V drugih družbenih okoljih je to, kar zdaj govorim, neproblematično in samoumevno. Čaka nas še kar nekaj dela, da bi tako v znanstvene kot popularne diskurze o Jugoslaviji lahko prodrli s takšnimi intervencijami.

V knjigi beseda ne teče le o predmetih, osvetljuje tudi stanje duha, stanje družbe, zdi se, da vse to, kar je bilo zadnjih 25 let zavrženo kot del totalitarizma, rehabilitirate?

Jugoslovanski socializem, in tega tudi tisti, ki zelo podpirajo paradigmo o socializmu kot totalitarizmu, ne morejo ignorirati, je bil v teh prostorih zelo emancipatoren. Resnična industrializacija in modernizacija sta se zgodili v socializmu in to velja tudi za Slovenijo, ki je bila najbolj napredna jugoslovanska republika. Tudi pri nas dejansko pred drugo svetovno vojno neke velike industrije ni bilo. Ta sprememba načina življenja se je zgodila po drugi svetovni vojni in vse ostalo - vertikalna prihodnost, pravice žensk, zaposlovanje, zdravstveno in socialno varstvo - to je vse dediščina socializma.

Ljudem ne smemo vzeti pravice, da bi povedali, da so takšno zgodbo živeli. Vse to se zelo pogosto delegitimizira prav skozi to nostalgično perspektivo v smislu, to je hrepenenje za časom, ko ste bili mladi, to pa zato, ker ste bili takrat zaščiteni, za vse je skrbel nekdo drug, zdaj pa morate sami. To so tipične politične floskule, ki pa so s časom postale norma in resnica. Če temu ne bi bilo tako, potem predsednik vlade Miro Cerar nedavno ne bi rekel, da on ne bo nikoli dovolil, da bodo delavci vodili tovarne ali državo. Zame je bil ta stavek šokanten, da to pove predsednik vlade v državi, ki ima pomembno dediščino socializma. Luka Koper je vendarle podjetje, ki so ga ustvarili delavci in ga brez njih ne bi bilo.

V svojem prispevku v knjigi obravnavate kavo, ki je tudi nekakšen pokazatelj nekdanjih in sedanjih časov. Lahko poveste kaj več o njej, o njenem obredju ne zgolj kot o banalnem napitku.

Veliko zgodb v knjigi, tudi ta, jasno preseka lokalitete in govori o veliko širših procesih, katerih del smo vsi. Kava je bila v času socializma eden najbolj zaželenih objektov, ker je vladalo njeno pomanjkanje. Potem smo imeli nadomestke - in tu smo res priča zanimivim obratom. V knjigi pišem o divki, ječmenovi kavi, ki so jo bili prisiljeni piti. Spomnim se svoje babice, kako nesrečna je bila zaradi te divke, po drugi strani je za nekega drugega avtorja divka lep spomin na otroštvo.

Danes je ječmenova kava hipsterski produkt, draga, zdrava kava, ki jo dobiš v vseh bolj trendovskih ljubljanskih lokalih. Kava lahko pokaže tudi, kaj se z nami dogaja kot delavci. Tukaj se Cerar spet zaplete s svojo izjavo. Tudi on je delavec, vsi smo delavci. Da se doživljamo kot razredno zelo različni, je precej zavajajoča zadeva. Včasih je bila kava recimo zelo zaželen, dragocen produkt, v drugih državah, v drugih časih pa je bila poceni poživilo za delavce. Kar spominja tudi na današnjo situacijo. Kolikokrat se zgodi, da ponoči spiješ kavo, da bi lahko nekaj naredil, kar ne moreš čez dan, v normalnem delovnem času. Zato na kavo lahko gledamo kot opredmetenje brisanja jasne razlike med delom in prostim časom, ki danes zaznamuje vsakdanje življenje velike večine delavcev.

In kavo danes pogosto pijemo sami...

Kava naj bi nas družbeno povezovala, omogočala povezavo s sočlovekom, vzpostavljanje nekega razmerja, komunikacije. Na kavo se gre ponavadi v družbi, kava je samo ozadje za pogovor, za prijateljstvo. Ta vloga kave se počasi pomika v ozadje, zlasti s fenomenom "kava za s sabo". Naše življenje gre z neracionalno hitrostjo naprej, kavo pijemo ob računalniku, na cesti in seveda jo pijemo sami.

Tudi turška kava ni najbolj ekonomična, ne?

Izdelava turške kave res ni ekonomična. Kot pravi lastnik beograjske kavarne: zakaj bi porabil deset minut za kuhanje kave, če lahko pritisnem na gumb? Vse to je povezano z ekonomijo časa - turška kava izginja iz našega življenja. Nikakor ne gre samo za hrepenenje po zahodu, kjer vladajo razni capuccini in espressi. Avtomati za espresso so danes zelo pogosti tudi v domačih okoljih.

Zanimiva je tudi zgodba stolov oblikovalca Nika Kralja. Njegovi stoli danes veljajo za zelo drag designerski izdelek, včasih pa so bili v vseh domovih, v čakalnicah...

Design je močna zgodba, vse očara. Toda ta design je bil namenjen vsem, vsak si ga je lahko privoščil, zato so se mu takrat tudi posmehovali tisti, ki so se imeli za elito. Ali pa če pomislite na Iskrine produkte, slavni telefon, ki je zame designerski presežek. Ampak ta telefon smo imeli povsod, imeli smo ga v vsaki sobi v študentskem naselju v Beogradu. Design torej ni obstajal zaradi designa, ampak je bil dober design sestavni del nekega zelo demokratičnega programa, v osnovi katerega je bila ideja, da naj bo modernost dostopna vsem. To vse se danes izgublja v današnji predelavi produktov iz socialističnega časa. To je retroizacija. Če je nekaj retro, potem pridobi auro umetniškega, posebnega.

Torej gre za povsem drugo zgodbo od tiste klišejsko socialistične, kjer vlada en sam dolgčas - sivina, turobnost, vse je enako, ni veselja do življenja, preprosto povedano.

Da, to preprosto ni res. Ločila bi med tem, da je vse enako in da je vsem vse enako dostopno. Danes slednjega sploh ni. To demokratično zgodbo imamo z Ikeo, ko je vse cenovno dostopno in enako, a z veliko možnostjo kombiniranja. Toda to je neka globalna zgodba, to niso naši produkti. Poznam ogromno ljudi, ki bi z velikim veseljem imeli Lesninino spalnico, saj vedo, da je zelo kakovostna.

Kako pomembna je povezanost slovenskih produktov in uporabnikov?

Zelo. Kaže na skupno vez, ki ohranja družbo, po drugi strani pa kaže na zelo pomemben odnos med človekom in izdelkom. Da je nekaj naš produkt, ne pomeni le, da je slovenski, temveč da ga mi izdelujemo, glede na naše moči, na naše potrebe, z našim znanjem, z našimi rokami. No, naše roke so ostale, ampak nismo mi več tisti, ki odločamo o tem, kakšen bo ta produkt. Na trgu ni več naših produktov, danes je proizvodnja globalizirana in fragmentirana. To pušča sledi pri oblikovanju, arhitekturi, na industrije, kjer igra pomembno vlogo strojništvo, skratka - na produkcijo znanja.

Če se ustaviva še pri knjigah. Knjigarne so polne knjig na temo Jugoslavije, malo pa je kvalitetnih publikacij. Vemo pa vse, s kom je Tito spal, kateri film je videl in kaj je takrat jedel.

Teh pogrošnih, popolnoma tračarskih knjig je res zelo veliko. To je, kar se prodaja, kar ljudi zanima. Po drugi strani pa me vsekakor veseli, da je zadnjih deset let prišlo tudi do spremembe v akademski obravnavi tematike. Čuti se potreba, da se spet pove zgodba o Titu, tako da smo dobili knjigo Jožeta Pirjevca, zgodbo o drugi svetovni vojni Slavka Goldsteina. Takih knjig je vse več.

Kako zanimiva je Jugoslavija z znanstvenega, raziskovalnega vidika?

Jugoslavija je kot objekt raziskovanja prišla na svetovno sceno takoj po njenem razpadu, na žalost zaradi načina, kako je razpadla. Večina dobrih akademskih zgodb je kar nekaj časa nastajalo zunaj tega prostora. Največ v ZDA, bodisi zato, ker je bila to vroča tema in se je veliko doktorskih študentov odločalo za Jugoslavijo, bodisi zaradi tega, ker je dejansko veliko ljudi iz teh prostorov emigriralo ali pobegnilo in se tam izobraževalo. Zadnjih nekaj let so države bivše Jugoslavije te, kjer se producirajo najboljše, najbolj zanimive zgodbe o Jugoslaviji. Veliko sodelujemo.

Je prišlo do preporoda znanstvenega zanimanja?

Izkušnje socialistične države so danes zelo aktualne, tega ne moremo ignorirati. Jugoslavija postaja zanimiva kot znanstveni objekt. Poglejte: imamo revitalizacijo fašizma, imamo totalen izbris socialne države. Ljudje se seveda z veliko distance, tudi previdno, obračajo nazaj k Jugoslaviji kot viru razprave o tem, da so stvari lahko tudi drugačne. Seveda ne kot celota, ne v vseh aspektih, toda mogoč je drugačen svet od tega, ki nam ga ponujajo danes kot edinega možnega. Vemo, ker smo ga izkusili.

Veliko stavite na spomin, na osebne zgodbe, a ste do tega tudi kritični. Kakšni so vaši pomisleki?

V primeru socializma imamo precej simptomatično delitev med zgodovino in spominom. Zgodovina je "objektivna" in legitimna, spomini pa nezanesljivi, selektivni in spremenljivi. Po drugi strani so tudi spomini, ki so zgodovina. Kateri so zgodovina? Tisti, ki jih lahko slišimo v oddaji Pričevalci na RTV Slovenija. Kaj je tema vseh pričevalcev: povojni poboji, trpljenje v socialističnem času. To je pomemben aspekt - gre za veliko nacionalno travmo in o njej se moramo pogovarjati. To pa ni edini aspekt socializma. Ta oddaja je paradigma za javni prostor. Na povsem epistemološki ravni, to so edini spomini na socializem, ki jih pri nas razumemo kot legitimne. Do vseh drugih spominov trenutno vlada precej pokroviteljski odnos. So tudi pričevalci drugih tem, ki so danes, za današnjo družbo, enako relevantne.