Marko Letonja za STA: Ko umetniško delo postane politični slogan, je to praviloma nevaren čas

Marko Letonja je od leta 2012 šef dirigent filharmoničnega orkestra v Strasbourgu ter šef dirigent in umetniški vodja simfoničnega orkestra v avstralski Tansmaniji. V letih 1991 do 2003 je umetniško vodil Slovensko filharmonijo in si začel graditi mednarodno kariero kot koncertni dirigent. Po odhodu v Basel, kjer je bil glasbeni direktor in glavni dirigent simfoničnega orkestra ter orkestra tamkajšnje operne hiše, pa se je intenzivno začel posvečati operi.

Uprizoritve je vodil v opernih hišah v Ženevi, Rimu, Milanu, Berlinu, Dresdnu, Lizboni in drugod, nastopil je tudi na Japonskem ter v ZDA in Avstraliji. Na koncertnem področju je dirigiral orkestrom, kot so Dunajski simfoniki, Münchenski in Bremenski filharmonični orkester, Nemški državni orkester iz Stuttgarta in drugi.

Septembra bo vodil novo produkcijo Manon Julesa Masseneta v Ženevi, v začetku prihodnjega leta ima na sporedu Borisa Godunova Modesta Musorgskega v Münchnu, maja pa Wagnerjev Nibelunški prstan v Stockholmu.

Če začneva s tem, da je bila umetnost od nekdaj vsaj detektor, če ne celo kritik družbene realnosti, v kateri je nastala, kje smo trenutno? Kaj je njena naloga danes?

Mislim, da je vloga umetnosti tako v svetu kot tudi v Sloveniji ostala enaka, ni razlike v tem, kaj za neko družbo ali državo pomeni. Osnovni parametri, zakaj je potrebna, so enaki že stoletja. Pod nobenimi pritiski, bodisi političnimi, ekonomskimi ali populističnimi, se ne bi smela prilagajati, spreminjati ali na koncu celo izginjati, ker je temelj vsake civilizirane družbe in njenega razvoja. Enako velja za jezik. Vsaj v družbi, v kateri sem odrasel, je bilo omogočanje dostopa do umetnosti vsakomur, ki je zanjo zainteresiran, javno dobro. To je bila pravica in možnost.

Danes se zdi, da se to postavlja pod vprašaj. Marsikdo se sprašuje, kaj bi z določeno formo umetnosti, ki mogoče v tem času ni tako zelo popularna in se zato nekaterim morda zdi tudi nepotrebna, a to ne pomeni, da je temu tako. Za primer: razmerje poslušanosti med tretjim programom Radia Slovenija in Valom 202 je verjetno 1 proti 100 in to služi za podlago nekaterim debatam, po katerih se potem ljudje sprašujejo, ne samo davkoplačevalci, tudi tisti, ki so za to odgovorni, kako upravičiti obstoj radia, katerega poslanstvo je povezano z umetnostjo.

Pri začetnem vprašanju o funkciji umetnosti sem imela v mislih tudi Igro o antikristu, pri kateri ste sodelovali pred dvema letoma in ki je na oder prenesla propad mariborske nadškofije kot posledico finančnih mahinacij. Ena od kritik je bila, da je bila predstava brez odločnega konteksta in stališča. Pa bi to sploh morala imeti ali je dovolj, če zgolj opozarja na družbene anomalije in dogodke, ki sicer dokaj hitro izginejo iz spomina?

Če govoriva o omenjeni predstavi, je bila moja vloga pri njej zgolj izvajalska, z ostalimi stvarmi, ki so razburile del slovenske javnosti, se nisem ukvarjal. Zdi pa se mi prav, da umetnost opozarja ali kaže na anomalije, probleme, ponujanje rešitev pa ni njena naloga. Prav tako se mi zdi, da se ji ni treba postavljati v vlogo arbitra. Naloga umetnosti ni agitiranje. In ko neko umetniško delo postane politični slogan, je to praviloma nevaren čas.

Snovi, ki bi lahko bile obravnavane v umetnosti, je v slovenski družbi verjetno še kaj. Bi ena od njih lahko bila odgovornost ljudi na položajih, do česar ste bili v enem od zadnjih intervjujev izrazito kritični, ker da je na zelo nizki ravni?

Meni se zdi to absolutno ključna stvar. Ministrstvo za kulturo in vsi zaposleni na njem bi morali skrbeti, da vse institucije, ki se jim namenja denar iz proračuna, vprašajo, kakšen je njihov osnovni namen, kaj je njihovo poslanstvo. Da kulturne institucije ne postanejo talci osebnega horizonta, okusa, ali zgolj samo osebnega interesa ljudi, ki jih vodijo. Temeljit razmislek o nacionalni kulturni politiki v času, ko mahamo s koncepti kulturnih industrij, torej koncepti, ko naj bi z umetnostjo služili, pa je več kot nujen.

Tu sva zdaj pri enem od možnih kulturnih modelov, o čemer zadnje čase teče beseda, da bi ga morali spremeniti, ker da je ostanek prejšnjih časov...

Kulturni modeli so posledica kulturne politike in za to skrbi država. Teh modelov si ne bi drznil ocenjevati, soditi ali jih celo snovati, saj se na to zapleteno tematiko premalo spoznam. Moje mnenje je, da se tudi do obstoječega kulturnega modela vedemo kot slabi gospodarji.

Vedno manj javnih sredstev, posledično varčevanje pri programih, manj zaposlovanja, prekarno delo - koliko je to posledica razmišljanja, da sta umetnost in kultura nepotreben strošek, da to nikogar ne zanima?

Tudi če je, se to ne bi smelo zgoditi, saj zato pa imamo ministrstvo za kulturo in tudi vse institucije, ki naj bi za to skrbele. V javnem vox populi gre mnenje gotovo v smer, da so to elitne institucije, ki zapravljajo denar, in ker nas to ne zanima, ne vemo, zakaj smo dolžni plačati. To je model, ki ga poznamo iz Amerike: tam nihče ni dolžen plačevati denarja za stvari, ki ga ne zanimajo, pač pa obstaja sistem mecenov in sponzorjev, ki je urejen tako, da tistemu, ki sponzorira, omogoča ogromne davčne olajšave. Zato imajo ljudje, ki jih to zanima, tudi svoj ekonomski interes. Pri nas pa sta kultura in umetnost, zdravstvo in šolstvo od razsvetljenstva dalje javno dobro. In zato plačujemo tako visoke davke.

Torej niste na strani tega, da bi ju prepustili trgu?

V Sloveniji je to popolnoma nemogoče in popolna utopija. Če bi se za to odločili v trenutnem ekonomskem položaju, v katerem se nahaja država, bi to pomenilo propad oziroma ključno osiromašenje slovenske umetnosti. Staro pravilo je, da za vzgojo dobrega orkestra potrebujete približno deset let kontinuiranega dela, dober načrt in vizijo. Ta isti orkester lahko s slabo programsko politiko in slabimi odločitvami spravite na rob eksistence ali v gmoto nezainteresiranih glasbenikov v enem mesecu.

V celotni zgodovini nastajanja umetnin brez mecenov danes marsikaj ne bi ostajalo, pri nas pa je to vlogo že zdavnaj prevzela država in jo mora tudi nositi. In konec koncev se število uslužbencev na ministrstvu za kulturo ne zmanjšuje, ravno nasprotno. To najbrž pomeni, da se svoje vloge zaveda in krepi svoje vrste.

Kaj pa bi veljalo spremeniti?

Zavedam se, da je v času, ko na TV ekranih gledamo pevce, ki kuhajo, igralce, ki pojejo, športnike, ki plešejo, skratka v času, ko ni več nujno, da kaj od tega, s čimer javno nastopaš, tudi zares znaš, vaše vprašanje popolnoma legitimno. Vseeno pa vam bom odgovoril, da nisem usposobljen za razmišljanje o tem, da se s tako kompleksno problematiko nisem poglobljeno ukvarjal in da zato moje mnenje ne zasluži javne obravnave.

In česa si za slovensko umetnost in kulturo ne želite?

Nisem vesel, če slišim, da so se na trgu prodala slovenska podjetja, in to takšna, ki držijo pokonci slovensko ekonomijo. Pri tem so velikokrat težava vodenje, koncept, vizija in realizacija, ne toliko sam njihov obstoj. Pri kulturi se mi zdi popolnoma enako: če bomo rekli, da nam ni potrebna, ker je stanje v slovenski umetnosti ali kulturi takšno, da razen petih odstotkov javnosti glavnine ne zanima, potem bomo razprodali slovensko identiteto, ki pa temelji na umetnosti. To pa je korak, ki si ga kot Slovenec absolutno ne znam predstavljati in upam, da se mi nikoli ne bo treba ukvarjati s posledicami, če bi do njega prišlo.