Mineva 160 let od smrti Roberta Schumanna

Robert Schumann se je rodil 8. junija 1810 kot šesti in zadnji otrok založniku in knjigarnarju Augustu Schumannu ter materi Johanni Christiane. Klavir se je začel učiti s sedmimi leti pri Johannu Gottfriedu Kuntschu. Na materino željo je nato študiral pravo v Leipzigu, a se še naprej učil klavir ter kompozicijo pri Friedrichu Wiecku.

Vse bolj se je posvečal glasbi, zaradi pretiranega igranja na klavir mu je celo ohromel prst. Pri dvajsetih letih se je dokončno poslovil od prava in se ukvarjal samo še z glasbo. Toda zaradi težav s prsti se je moral posloviti od kariere pianista in tako se je posvetil komponiranju.

Bil je predstavnik nemške glasbene romantike, v njegovih delih je opazna izrazita liričnost. Rad se je zatekal v svet svoje bogate fantazije. Vodil, vzgajal in podpiral je krog romantičnih skladateljev, prijateljeval je tudi s skladatelji, kot so Frederic Chopin, Hector Berlioz in Johannes Brahms. V glasbeni reviji Neue Zeitschrift für Musik, ki jo je ustanovil in dolgo vodil v Leipzigu, je veliko pisal o glasbi.

Poročil se je s Claro Wieck, hčerjo svojega profesorja klavirja, ki je postala najboljša interpretka njegovih glasbenih del.

Od leta 1848 so ga pestile zdravstvene težave, zaradi katerih je veliko časa preživel v zdraviliščih, stanje se mu je kasneje tako poslabšalo, da skoraj ni mogel govoriti. Vzroki so tičali v hitro napredujoči nevrološki motnji, katere simptomi so vključevali vse od sprostitve do globoke depresije. Slednja ga je leta 1854 pripeljala do poskusa samomora. Zadnji dve leti je preživel v zdravilišču v Edenichu blizu nemškega Bonna, kjer je 29. julija 1856 umrl.

Po Robertu Schumannu so poimenovali festival klasične glasbe, konservatorij in mednarodno zborovsko tekmovanje v njegovem rojstnem kraju, njegova hiša v Zwickauu je spremenjena v muzej, po njem pa se imenuje tudi raziskovalni center v Düsseldorfu.