Urednik zbirke S poti Blatnik za STA: Čeprav se potuje več, je globinskega pogleda manj

Kako bi opisali koncept zbirke S poti?

Leta 1995 je prvim knjigam na zavihu pisalo, da zbirka "prinaša vrhunska potopisna besedila, ki ponujajo nove in neznane pokrajine tudi tistim, ki so opisovane dežele že obiskovali ali pa v njih morda celo živeli". Zapis je izražal tudi željo, da bi s pravo knjigo svet lahko videli drugače, nadrobneje, globlje. Čeprav se danes potuje več, kot se je pred dvajsetimi leti, je tega globinskega pogleda pravzaprav manj, zato potrebe po spremembah koncepta zaenkrat še ne vidim.

V kakšni formi so po vašem mnenju potopisi pri nas in kje je ta tradicija, če sploh lahko posplošujemo, najmočnejša?

Imamo nekaj vrhunskih literarnih potopiscev, pa žal vse preskromno ponudbo kvalitetnega potopisja v tiskanih medijih, v tem se že precej razlikujemo od zahodnega sveta, pa tudi, recimo, od Poljske in njene bogate tradicije literarnega novinarstva.

Pomenljivo je, da se je gledanje na potopis kot žanr, za katerega je dobro marsikaj, udomačilo še pred današnjo erozijo množičnih medijev - zelo malokdaj so domači avtorji, ki so objavljali knjige v zbirki, dobili ponudbo, naj kaj napišejo za časopisje ali revije, precej pogosto pa se je dogajal obraten prehod.

Da bi pa poprosili znane pisatelje, naj kaj napišejo za katero od časopisnih sobotnih prilog - to pa je sploh misija nemogoče v Sloveniji in pogost pojav ne le na Zahodu, ampak tudi na Hrvaškem. Tudi zato splošna bralna kondicija pada, časopisje pa ji obupano skuša slediti.

Kaj dela dober potopis literarni potopis, potopisni roman? Kako bi bralcem pojasnil bistvene razlike?

O tem se veliko razpravlja in nekateri so se jezili, da prodajno najbolj uspešno delo v zbirki, Črni angel, varuh moj Sonje Porle, sploh ni potopis, ampak potopisni roman. Vendar so bili popisovani resnični dogodki, res pa literarno učinkovito.

Osebno sem mnenja, da je tudi pri avtobiografskem romanu fikcionalizacija močnejša od dejstev, sicer gre za avtobiografijo in ne roman - dokaz je najbrž najmočnejši slovenski romaneskni opus, namreč tisti Lojzeta Kovačiča. Razlika med potopisom in literarnim potopisom pa je še bolj razvidna - gre pač za uspešno rabo literarnih sredstev, ki jih v preprostem opisu poti ni ali pa so uporabljana tako, da bi bilo bolje, da jih ne bi bilo.

Ali pri uredniškem delu več pozornosti namenjate krajem, iščete bele lise, ali kako so ti opisani?

Vsekakor načinu opisa, sicer v zbirki ne bi izšla knjiga Srdjana Valjarevića Como, kjer se avtor pomika le v krogu kakih 15 kilometrov okrog svoje pisateljske rezidence ob znanem italijanskem jezeru. Vseeno pa to ni potovanje le navznoter, ampak tudi navzven - opisi življenja v vaški krčmi so lahko zanimivi tudi za antropologe!

Se vam zdi, da v zbirki zeva kakšna zelo očitna geografska luknja?

Lukenj je ogromno, ampak, kot rečeno, ne rišemo celote, ampak globino. Želel pa bi si zlasti več knjig, ki od zunaj pogledajo v Slovenijo, pravzaprav je bila taka samo ena, Ostali bodo samo žeblji Christopherja Merrilla. O Sloveniji se piše malo in spotoma, običajno na jugoslovanskih ali balkanskih potovanjih, nekaj godrnjavih strani ji je namenjenih tudi v Velikem železniškem bazarju Paula Therouxa. Morda pa taka besedila še pridejo, ko pa v Slovenijo na obisk prihaja vse več ljudi, tudi pisateljev?

Kdo so po vašem vedenju večinski bralci zbirke: popotniki, ljubitelji dobro povedanih zgodb, kombinacija obojih?

Iluzije z začetka zbirke so se razblinile. Sredi devetdesetih se je še zdelo, da je Slovenija v vzponu, da bomo brali vse več in vse boljše, da nas bo svet vse bolj zanimal. Zdaj se zdi vse ravno nasprotno.

Pravzaprav bi nas lahko posvarile že prve izkušnje: ko smo hoteli potopis po Grčiji Henryja Millerja vključiti v katero izmed številnih ponudb grških letovanj, so nam po agencijah govorili, da na odločitev najbolj vpliva cena in da ne bo nihče dal deset evrov več, da bo potoval s knjigo v žepu. Kljub temu si je zbirka ustvarila stalen krog bralcev in marsikdaj srečam koga, ki se pohvali, da ima vse knjige, ali sprašuje, če je kje še na voljo kakšna, ki mu manjka.

In kaj bo izšlo v prihodnje?

V letu 2017 sem za izvirno knjigo, prevedeno iz španščine, dogovorjen s Carlosom Pascualom: lotil se bo vznemirljive teme, razlik in sorodnosti med Slovenijo in Slovaško. Trudimo se kupiti potopis Gabriela Garcie Marqueza po vzhodni Evropi, vendar so njegovi agentje skeptični, da se Nobelovi nagrajenci pri nas prodajajo v tako majhnih nakladah, kot jim dokazujemo. Nove prvopise pa je napovedalo še nekaj zanimivih slovenskih avtorjev. Poti naprej je torej še veliko.