Michael Moore v živo tudi v ljubljanski Kinodvor

V dokumentarni komediji Koga napasti zdaj se Moore kot edini vojak z ameriško zastavo odpravi v države, iz katerih krade ideje za boljšo, bolj humano ameriško družbo. Čeprav mu njegovi sogovorniki, od Portugalske, Tunizije, Italije do Islandije dopovedujejo, da so ideje za boljšo družbo dobili v ZDA, je šlo tam, kot kaže film, kasneje nekaj narobe.

Moore v lastnem slogu prikazuje prakse, ki bi jih želel vgraditi v ameriški sistem, pri čemer velikokrat, z roko v roki z žanrom komedije, stvari poenostavlja, a z nedvoumnim sporočilom: živeti je mogoče tudi bolje.

Na primeru Italije in Nemčije pokaže, kako učinkovit je plačan dopust, kako na delavce blagodejno deluje prosti čas, kaj pomeni skupen, umirjen obrok. Na Finskem se da podučiti o šolskem sistemu, ki učencem ne nalaga gore domačih nalog in jim pušča čas za igro, ustvarjalnost. Njegovi finski sogovorniki kar ne morejo verjeti, da ameriški izobraževalni sistem v učnem načrtu ne predvideva več umetnosti, saj da ni donosna. Vsi so zgroženi tudi nad ameriškim preverjanjem znanja, ki temelji na vnaprej ponujenih odgovorih.

Nemčija je primer nujnega soočenja s temno stranjo narodove zgodovine, kar Američanom ne gre najbolje. Šele lani so odprli prvi muzej na temo suženjstva. Na Norveškem je njegov sogovornik oče najstnika, ene od žrtev desničarskega skrajneža Andersa Breivika. Sporočilo iz Norveške je jasno - po Breivikovem napadu leta 2011 je država napovedala še več svobode in odprtosti. Oče žrtve pove, da si Breivika nikoli ni želel ubiti, takšno maščevanje bi pomenilo, da se je spustil na njegovo raven.

Ko se je norveški sogovornik v petek javil z dopusta na Majorki, je Moore, in tokrat se ni šalil, mislil, da je to v Grčiji. Ob opozorilu iz občinstva je pojasnil, da Američani niso posebej močni v geografiji.

Slovenija v filmu nastopa kot država, ki nudi brezplačen visokošolski študij. Ameriški študent je namreč do svojega 23. leta že pošteno zadolžen. Iz Ljubljane se je v živo javila Mojca Žerak s študentskega društva Iskra, ki prav tako nastopa v filmu. Ameriške študente je pozvala, da se je treba za pravice boriti, da ni nič podarjeno in da morajo tudi slovenski študenti vedno znova braniti svoje pozicije. Moora je popravila, da na demonstracijah niso le študenti prispevali k padcu vlade, a se režiser ni dal. Vsi njegovi sogovorniki naj bi bili po njegovem mnenju pretirano skromni.

Michael Moore je v filmu in tudi v kasnejšem pogovoru izrazil veliko privrženost ženskam. Na Islandiji v času finančne krize ni propadla le ena banka, tista, v kateri so imele ključno vlogo ženske. Njegova islandska sogovornica mu je pojasnila, da se bankirke, v nasprotju s kolegi, niso odločale za tvegane poteze, ki jih niso razumele.

Čeprav so bili režiserjevi sogovorniki v filmu pri svetovanju Američanom, kako naj živijo bolje, zadržani, je bila islandska uspešna menedžerka jasna. Gledalcem je povedala, da nikoli, četudi bi ji plačali, ne bi živela v ZDA ter nikoli ne bi pristala na to, da bi bila njihova soseda. Ameriške gledalce je vprašala, kako lahko mirno spijo, če vedo, kolikšna nepravičnost vlada v njihovi državi.

Film Koga napasti zdaj bo v Sloveniji na rednem sporedu jeseni.