Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

GLAD - ROMAN NOBELOVCA NA TEMO POSAMEZNIKOVEGA DOŽIVLJANJA LAKOTE

Roman Glad, ki ga je Knut Hamsun napisal leta 1890, je bil v slovenščino prvič preveden že leta 1925, pet let po tem, ko je pisatelj dobil Nobelovo nagrado. Roman so opisovali kot enega najbolj vznemirljivih vseh časov. V njem bralec spremlja mladega norveškega novinarja, ki blodi po ulicah Osla in premaguje lakoto. Ta ga prežema vedno bolj, stadiji do popolne izčrpanosti pa so opisani v vztrajni, lucidni pisavi, ki odlično odseva razpadanje junakove resničnosti. Obenem pa, kot je v spremni besedi zapisala prevajalka Marija Zlatnar Moe: "Vidimo tudi moč človeškega duha, moč upanja, moč samoohranitvenega nagona, ki se oprime vsake, še najmanjše slamice." Romanu je dodana študija Janeza Pipana, ki je leta 2015 Glad postavil na gledališki oder.

Knut Hamsun (1859-1952) se je rodil kot Knud Pedersen v dolini Gundbrandsdalen na jugu Norveške. Pri 20 letih je odšel zdoma in se preživljal kot fizični delavec. Dvakrat se je odpravil v ZDA, delal na poljedelskih farmah Minnesote, bil v službi tramvajskega sprevodnika v Chicagu in tajnik pri rojaku, vodji unitaristične sekte, v čigar knjižnici se je srečal z moderno evropsko in ameriško književnostjo. Leta 1888 se je vrnil v domovino kot pisatelj Knut Hamsun. Dve leti pozneje je objavil Glad, njegova slava pa je dosegla vrh leta 1920, ko je za roman Blagoslov zemlje prejel Nobelovo nagrado. Današnja recepcija Hamsunove literature je povezana z zadregami in nelagodjem, saj je med drugo svetovno vojno simpatiziral z nacisti. Objavil je okoli 50 del, med katerimi so poleg pričujočega romana Glad poslovenjeni še Pan, Viktorija, Ženske pri vodnjaku, Potepuhi, Skrivnosti in Blagoslov zemlje.

PLATNO V JAMI - TEORETSKO DELO O JAMSKIH SLIKARIJAH

Sociolog Boštjan Kovačič, ki je lani v svoji prvi knjigi Ples, duh in človeška kultura predstavil ples kot fenomen, širši kot kultura sama, se je tokrat lotil najstarejše znane umetnosti oziroma jamskih slikarij. Te jamske podobe v sebi skrivajo vrsto informacij in so sredstvo komunikacije ali nekakšna prva semantika mislečega človeka. Obenem predstavljajo tudi prvo kognitivno projekcijsko platno tako resničnega kot tudi imaginarnega sveta in s tem razkrivajo dobo skokovitega razvoja človeškega zavedanja.

Stena paleolitske jame je obenem tudi kanvas oziroma projekcijsko platno, na katerega se prenašajo v zavesti zajete podobe iz zunanjega in notranjega sveta. "Platno" obstaja kot prazaslon za mišljenje realnosti in nekakšna starodavna camera obscura. Slikarije torej niso le podobe zunanjega sveta, temveč tudi nekakšna psihična geografija. Na temelju teh jamskih podob avtor razvije tri izvirne teoretske modele - model človeškega zavedanja Noesis, model magičnega mišljenja in model kreativnega anthroposa. Pri tem izpostavlja pomembnost ritma kot temeljne konstante zavedanja in učlovečenja, obenem pa podaja zanimiv pregled najpomembnejših obstoječih tez in spoznanj o jamski umetnosti, piše na zavihku knjige.

TERAPIJA - PSIHOLOŠKA SRHLJIVKA NEMŠKEGA MOJSTRA KRIMINALK

Terapija, prvenec Sebastiana Fitzka, sicer nemškega mojstra kriminalk, prinaša zgodbo o Josy, 12-letni hčerki priznanega psihiatra Viktorja Larenza, ki izgine v skrivnostnih okoliščinah. Preiskovalci, ki se trudijo pojasniti njeno izginotje, ne najdejo nobene priče, nobenih sledi in ne dekletovega trupla. Josyjina usoda tako ostane zavita v temo. Štiri leta po izginotju se Viktor umakne v počitniško hišo na samotnem otoku. Kmalu ga obišče lepa neznanka, za katero se izkaže, da trpi zaradi blodnih zaznav. V njih se ji vedno prikazuje tudi deklica, ki nekega dne brez sledu izgine, tako kot je pred leti izginila Josy. Viktor začne s terapijo, ki pa se kmalu spremeni v dramatično zaslišanje. Za prevod dela je poskrbela Maruša Mugerli Lavrenčič. V slovenščini so na voljo še avtorjeve kriminalke: Drobec, Pobesnela igra, Lomilec duš in Triindvajseti potnik.

STRIC FJODOR, PES IN MAČEK - PRAVLJIČNA ZGODBA O SAMOSTOJNOSTI

Pričujoče delo prinaša zgodbo o samostojnosti izpod peresa ruskega mladinskega pisatelja Edvarda Uspenskega (1937). Knjiga sodi med izjemno priljubljena klasična dela ruske književnosti za otroke, poznajo pa jo tudi drugod po svetu. V ospredju zgodbe je deček, ki gre od doma, ker ne more prepričati staršev, da bi mu dovolili obdržati mačko, ki jo je našel po naključju. Fantič, ki ga vsi poznajo kot strica Fjodorja, se nastani v hišici na podeželju. Z njim živijo še njegovi novi prijatelji - govoreča mačka, govoreči pes, traktor, ki ga poganja hrana, ter svojeglava krava. Delo je prevedla Daša Cerar, za likovno podob pa je poskrbel slovenski ilustrator Jure Engelsberger.