Edinstvena zbirka zbranih del slovenskih literarnih mojstrov praznuje 70 let

V vsej zgodovini zbirke le trije glavni uredniki

Zbirka je začela izhajati leta 1946 pod okriljem Državne založbe Slovenije, kjer so jo izdajali vse do osamosvojitve Slovenije. Zatem je zbirka zatočišče našla pri mariborski Literi, od leta 2009 pa je njen domicil pri Založbi ZRC.

V vsej zgodovini zbirke so se zvrstili le trije glavni uredniki. Sprva je zbirko urejal Anton Ocvirk, ki je bil tudi njen ustanovitelj. Po njegovi smrti leta 1980 je glavni urednik postal France Bernik, ki je zbirko urejal do leta 2011. Do leta 2009 je izšlo 233 knjig zbranih del.

Sedanji urednik Matija Ogrin z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede dela izbira po posvetovanju s člani uredništva - Tomom Virkom, Matevžem Kosom, Marijanom Dovićem in Luko Vidmarjem.

Zbirko je leta 1946 uvedel prvi zvezek opusa Srečka Kosovela. Ocvirk je po Ogrinovih besedah predvidel le opuse približno 20 avtorjev. Kronološko gledano se zbirka začenja z razsvetljenskima književnikoma Valentinom Vodnikom in Tomažem Linhartom, sledi Prešeren, nato Levstik in drugi. Šele z Bernikom se je izoblikovala ideja, da bo treba vključiti tudi novejše klasike, je pojasnil Ogrin.

Današnja osrednja uredniška naloga je zapolniti vrzeli v zbirki. To so po Ogrinovih besedah denimo Zofka Kvedrova, Vladimir Bartol, Izidor Cankar, Karel Vladimir Truhlar, Božo Vodušek, iz poznega 19. stoletja pa Fran Detela in Franc Ksaver Meško. Pri tovrstnem delu je dobrodošla historična distanca, je dejal Ogrin. Včasih se je zaradi pomanjkanja te distance koga preveč promoviralo, spet drugega zapostavljajo. Kot primer je navedel privilegiranega Otona Župančiča in zapostavljenega Alojza Gradnika.

Obenem je bila književnost v nekdanjem režimu v določeni meri nadzorovana. Tako denimo del Franceta Balantiča in Ivana Hribovška, ki sta v novejšem času s popolnim konsenzom uvrščena med klasike moderne slovenske lirike, pred slovensko osamosvojitvijo ni bilo mogoče izdati v domovini. To se je kljub demokratičnim spremembam zgodilo šele po letu 2000.

Zgodovina monografskih del o izbranem avtorju

Poleg glavne zbirke je Ocvirk leta 1955 zasnoval še podzbirko. Urednikova zamisel je bila, da bi zbrana dela določenega pisatelja ali pesnika sklenila monografija, ki bi bila nekakšna sinteza njegovega življenja in dela. A ni šlo brez zapletov, je pojasnil Ogrin. Sprva Ocvirku ni uspelo najti kompetentnih avtorjev, ki bi se lotili takšne monografije, ko pa je naposled monografijo za Simona Gregorčiča napisal ugledni literarni zgodovinar France Koblar, je ni smel objaviti. Rokopis je namreč pristal na centralnem komiteju komunistične partije in Koblar je potreboval več let, da ga je pridobil nazaj in ga pozneje objavil pri Slovenski matici.

To je bil za Ocvirka hud udarec, saj se je zavedel, da se bo v monografijah o avtorjih prej ali slej znašlo kaj, kar oblasti ne bo všeč. Kot kompromis je izdal obširno komentirano izdajo Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine Ivana Prijatelja, ki je izšla že pred vojno pri Akademski založbi. Ob tem je naprosil literarnega zgodovinarja Avgusta Pirjevca, da je zapisal obširne opombe in delo je izšlo v več zvezkih. "Prave" monografije so začele izhajati šele v Bernikovem uredništvu. Do leta 2009 jih je izšlo devet.

Naklada nekoč višja od današnje

Naklada je bila nekdaj bistveno višja, saj so zbirko kupovale šole in mnogi izobraženci. Večina knjig je okoli leta 1960 izšla v skoraj 4000 izvodih. Največjo naklado je imelo zbrano delo Ivana Cankarja - 8000 izvodov. Danes je naklada zbirke 300 izvodov in še te je na knjižnem trgu težko prodati, je dejal Ogrin. Te knjige berejo le še študentje slovenistike in tisti, ki se ukvarjajo s književnostjo bolj profilirano oz. strokovno.

Ob jubileju nova podzbirka

Ob 70-letnici bodo ustanovili novo podzbirko, v kateri bodo izdajali kritične izdaje starejših slovenskih besedil. Gre za široko in pomembno področje premalo obravnavanega slovstva, od srednjeveških spomenikov, denimo Brižinskih, do protestantike, del iz časa baroka avtorjev, kot sta Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, do razsvetljenskih avtorjev, kot je Jurij Japelj. To so pogosto religiozno fundirani teksti s številnimi literarnimi in slogovnimi kvalitetami, ki morajo priti v v evidenco in širšo kulturno zavest, je dejal Ogrin. Prva knjiga bo Kapeljski pasijon, ki so ga odkrili v odmaknjeni gorski vasi. Izjemna baročna pasijonska igra iz Železne Kaple je po pomenu primerljiva s Škofjeloškim pasijonom, je dejal Ogrin.

Poleg nove podzbirke bodo letos izdali še več drugih del, med njimi tretji zvezek Bartolovega dela, četrti zvezek Zofke Kveder, v katerem bo med drugim roman V krvi, in 10. zvezek Kocbekovega dela.

Izšli bosta tudi monografiji Franceta Pibernika, ki zaključujeta opus Vladimirja Truhlarja in Jožeta Udoviča. Slednjo financira Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica.