Vileniška nagrajenka Dubravka Ugrešić za STA: Za nastale razmere vsakdo nosi svoj del odgovornosti

Dubravka Ugrešić (1949) je literarna zgodovinarka, prozaistka, esejistka, ki je vedno jasno in glasno izrazila svoje mnenje. V 90. letih je zapustila Hrvaško, saj je zaradi svojega kritičnega razmišljanja postala tarča številnih kritik. Danes živi na Nizozemskem. Njena dela so prevedena v skoraj vse evropske jezike, prejela je tudi številne mednarodne nagrade, v začetku septembra bo na mednarodnem pisateljskem festivalu na Krasu nagrajena še z vilenico. Dubravka Ugrešić se je v zadnjih treh desetletjih uveljavila kot ena najvidnejših evropskih prozaistk in esejistk.

Njeni prozni zbirki Poza za prozo iz leta 1978 je v 80. letih sledila uspešna serija del, kot so kolažirani roman Štefica Cvek v krempljih življenja, zbirka kratkih zgodb Življenje je pravljica in meddiskurzivni roman Forsiranje romana reke. Pozneje se je veliko bolj posvečala esejizirani prozi in literarizirani esejistiki.

Za Ugrešićevo je značilno, da v svoji prozi med drugim prepleta zasebno in javno, Vzhod in Zahod, politike in kulture, visoke in nizke književnosti, avtopoetičnost in meddiskurzivnost. V zbirki delno literariziranih esejev Kultura laži je iz različnih zornih kotov analizirala razpad nekdanje Jugoslavije, o tem, kako laž postane vrhovna resnica, pa je pisala v zbirki Brati prepovedano.

"Avtorica Ugrešićeva si oči ne zatiska nikoli, pred ničimer. V nekaj zadnjih zbirkah esejev si jih ne zatiska predvsem pred vsesplošno standardizacijo kulturnega in vsakršnega drugega okusa, pred poneumljanjem, pred slepim in nekritičnim sprejemanjem vzorcev vedenja in razmišljanja, pred posnemanjem in drugorazrednostjo, pred manipuliranjem," je o avtorici zapisala žirija za nagrado vilenica.

V pogovoru za STA je Dubravka Ugrešić odgovarjala predvsem na vprašanja o nezavidljivem stanju stvari v kulturi in širši družbi.

Ko je leta 2008 nastopila ekonomska kriza, so v tem nekateri intelektualci videli priložnost za spremembo paradigme, za vrnitev k bistvu, k duhovnosti človeka? Zdi se, da se ni nič spremenilo, nemara je še slabše... Vlada vse večja duhovna revščina. Se vam zdi, da je bila gospodarska kriza res priložnost za omenjeni razmislek in spremembe na bolje ali je šlo le za floskulo?

Ne bi rekla, da gospodarska kriza ni prinesla sprememb. Te so v zavesti običajnih, povprečnih ljudi res velike, saj se je spremenila paradigma običajnega življenja. Ni več rednih zaposlitev, izobrazba ne prinaša ne gotovosti ne denarja. Prav tako ni več zagotovljenih pokojnin in gotovosti za kvalitetno preživljanje starosti. Tudi bogastvo pravzaprav ne prinaša več občutka varnosti.

Takoj ko so na širši ravni te temeljne stvari sprejete, se radikalno zamenjajo mišljenje in paradigme. Na vsakodnevni ravni zdaj lahko razberemo trend vračanja k t. i. majhnim rečem, k vrednotam, ki jih prepoznavamo v zemlji, naravi, v drobnem družinskem gospodarstvu, ki ga podpirajo paradižniki z lastnega vrta, v vrnitvi h gradnji poceni hiš in izobraževanju v krogu družine. Vse to kaže na nezaupanje do javnega šolstva, javne uprave, delovanja države in takšne demokracije. Torej, če pogledamo vsakodnevno življenje, vse kaže na vrnitev k arhaičnemu: v igri so stare vrednote, v katere je na žalost vključena tudi religija, tu pa je še moderna tehnologija. Moj prijatelj fizik je, na primer, kupil staro leseno hišo na vasi, kjer bo vse, tudi običajna pečica, delovalo na sončno energijo. Ne gre za vsesplošen trend, vseeno pa se kaže zavrnitev zdajšnje, obče paradigme.

Širša politična slika kaže na vse večjo krepitev desnice, na kar opozarjajo mnogi, nihče pa ne poudarja tudi krepitve levih gibanj. Mislim, da levo profilirana družba zaenkrat bolj molči, toda gotovo vsemu sledi.

Kaj bi se po vašem mnenju moralo zgoditi, da bi prišlo do velikih, pozitivnih sistemskih sprememb?

Težko je karkoli predvidevati...

Lahko pa verjetno predvidevamo dolgoročne posledice dejstva, da iz medijev recimo izginja kritika, refleksija umetnosti, da so umetniki, intelektualci kdaj povabljeni za isto mizo s politiki zaradi forme, ne vsebine?

Že dolga leta ne le spremljam, ampak tudi pišem o rušitvi kulturnih in izobraževalnih sistemov. Čudenje pojavom znotraj teh sistemov je enako nesmiselno kot je čudenje dejstvu, zakaj je na svetu vsak dan manj sibirskih tigrov. Manj jih je zato, ker smo jih uničili. Mi, ljudje. Enako se je zgodilo s kulturnim okoljem: na vsakodnevni ravni ga omejujemo in uničujemo in pri tem sodelujejo številni pedagogi, založniki, celotna kulturna industrija.

Kakšno sporočilo prinaša podatek, da je sesalec v formaldehidu umetniško delo, vredno več milijonov evrov?

To je normalno, saj v tem primeru obstaja idealna povezava med tistim, ki je sesalca ponudil, tistim, ki je pripravljen žival kupiti za milijone, in vojsko onih, ki bodo iz te geste ustvarili novo estetsko, duhovno, ideološko in seveda tržno vrednost. Vsi se vedemo tako, kot da nismo del tega procesa, kot da nam je to vse vsiljeno od zunaj pod policijsko prisilo. To preprosto ni res. Vsi pri tem sodelujemo in za nastale razmere vsak nosi svoj del odgovornosti.

Kako, predlagate, si v družbi, v kateri je 24 ur na dan enkrat premalo, vzeti čas za razmišljanje, ne za instant puhlice, za dolge pogovore in, nenazadnje, za možnost, da nam spodleti, da je to del kreativnega procesa?

Morda bo prej omenjena vrnitev k arhaičnemu življenju, ki je z ekonomsko krizo prišlo ali kot nujnost ali kot izhod iz danih razmer, porajala "slow thinking", vrnitev k starinskim intelektualnim vrednotam, k branju knjig, razmišljanju, pogovorom. Toda danes redko kdo bere, kaj šele kaj drugega! Kot civilizacija smo prišli do točke, v kateri se nihče več zares ne izobražuje, vsi pa bi izobraževanje širili, v kateri nihče več ne bere, vsi pa bi pisali knjige, v kateri nihče nič ne ve o umetnosti, vsi pa bi bili umetniki, v kateri nihče ne konzumira kulture, vsi pa bi se z njo ukvarjali. V vsakem primeru smo se znašli v enem najbolj paradoksalnih trenutkov človeške zgodovine.

Vaše pisanje pogosto označujejo za slalom med svetoboljem in humorjem. Do kje, se vam zdi, še deluje humor, da na tudi mestoma tragične pojave gledamo z dovtipnostjo, in kje je meja, ko obupa celo humor?

Humor je pogosto tudi znak obupa. Po eni strani sem velika srečnica, ker lahko preko svojih knjig še vedno komuniciram z bralci, še posebej mladimi, in da lahko komuniciram na mednarodni ravni. Dokler je stanje takšno, se vam zdi, da je vse dobro. Toda ko se vam zgodi, da komunikacija ne seže dlje od vaše vasi in vašega kroga, se začne mrak. In do tega, ko ne obstaja več skupno referenčno polje, sta pripeljali tako tehnologija kot globalna kultura. In to je še eden od velikih paradoksov našega sodobnega vsakdanjika.

Pravite, da se intelektualci ne smejo vesti, kot da niso od tega sveta, da le vzvišeno kritizirajo, temveč, da so tudi sami prispevali k nastali situaciji, v kateri se je znašla družba. Do takšne drže ste bili vedno zelo kritični. Kako zdaj gledate na nevralgično razmerje med kulturo, umetnostjo in oblastjo?

Vaše vprašanje pravzaprav seže v dolgo zgodovino odnosov med umetniki in oblastjo, ki je bila v vseh naših krajih, posebej v novejši zgodovini, redko podvržena resni analizi. Lepo bi bilo, če bi danes nekdo za osnovni razmislek vzel govor Miroslava Krleže na ljubljanskem kongresu pisateljev leta 1952 in nato naredil analizo vsega, kar se je dogajalo na kulturnem polju in v odnosu med politiko in umetnostjo takrat in kaj se dogaja danes.

Rečem lahko le, da je pri nas intelektualna raven zelo padla, da razmišljanj na to temo sploh ni in jih tudi verjetno ne bo, ker se večina umetnikov vedno, da, vedno, klanja oblasti, sprejema kompromise in ne dopusti preizpraševanja lastne vloge v tej zgodbi. Sama sem več kot 25 let na Hrvaškem preslišana in to na vseh ravneh: založniški, medijski in akademski. Preprosto ne obstajam. Če na Hrvaškem ne obstaja cenzura, kar vam bodo vsi radostno potrdili, potem ne razumem, kako je to mogoče? Cenzura pač obstaja in to, ponovno, na vseh ravneh: na založniški, medijski in akademski. Pa če pustiva moj primer. Kam so izginili vsi hrvaški književniki srbskih korenin? Kaj je s kritiki režima? Po ukinitvi Feral Tribunea so se njihovi odlični novinarji razbežali po portalih držav nekdanje Jugoslavije, nato pa so združili moči v Novostih, ki so formalno srbski tednik na Hrvaškem, in edini dostojen časopis, ki tam trenutno izhaja. Kaj je z refleksijo razmer na širši, postjugoslovanski ravni? Od razpada Jugoslavije je minilo 25 let, kaj ni že nastopil čas, da bi se intelektualci združili in pretresli številne zanimive in zapletene stvari, ki so se zgodile? Od kod ves ta strah, od kod to pomanjkanje volje?

Tudi v primeru hrvaškega kulturnega ministra Zlatka Hasanbegovića je vladalo zatišje.

Kot predstavnik koncepta ustaške kulture je danes v Evropi res zelo redka zverina. Ima pa ustaška kultura nenazadnje štiriletno prakso, v mislih imam Pavelićev NDH, kjer je ustaška književnost v manifestu ustaša Vinka Nikolića dobila tudi svoje ime. Hasanbegović bi bil za vsako kulturno sfero idealna priložnost za soočenje mnenj. Na Hrvaškem je niso izkoristili. Razen peticije proti imenovanju Hasanbegovića na ministrsko mesto ni bil objavljen niti en smiseln, argumentiran tekst, protest glede retrokonecpta ustaške kulture.

Intelektualci, če sploh še obstajajo, so se ponovno zatekli k zastarelim floskulam, da to ni njihova stvar, da je njihovo delo ustvarjanje, pa kako je umetnost avtonomna, repertoar vam je poznan... Toda glede na to, da so standardi padli, o tem sva že govorili, se pač ni treba čuditi. Padec ali zamenjava vseh standardov v vsem, tudi v kulturi, je zanimiva tema. Ta postane nekoliko bolj temačna, če za nekoga to postane usoda, na primer moja. Na primer prihodnjih generacij. Ali na primer same književnosti.