Vilenica med nostalgijo in premislekom sedanjosti

Festival s težo

Vilenica se lahko pohvali z več kot tridesetletno tradicijo in imeni nagrajenk in nagrajencev, ki so bili v čast, kot je večkrat povedala, tudi letošnji lavreatki, hrvaški pisateljici Dubravki Ugrešić. Festival, ki je bil na pobudo pesnika Vena Tauferja zasnovan s poudarkom na srednjeevropski literaturi, je med drugimi nagradil Fulvia Tomizzo, Petra Esterhazyja, Milana Kundero, Josipa Ostija, Ano Blandiano, Claudia Magrisa, Ilmo Rakusa, Dževada Karahasana in Olgo Tokarczuk.

Vilenica je tekom let uspela obdržati svoj srednjeevropski naboj in s tem tudi paleto slišanih interpretacij del v jezikih, ki so ob globalizaciji vedno potisnjeni na stran. Stalnica festivala vseh 31 let je tudi avstrijski založnik, prevajalec, pesnik, esejist in literarni posrednik Ludwig Hartinger, ki se je tako zaljubil v Kras in Srečka Kosovela, da se je naučil slovensko. Na začetku ga je najbolj očarala beseda "tolmun", potem pa še številne druge. Hartinger slovensko govori tako, da skoraj nihče ne verjame, da je to njegov priučen jezik. Pogosto uporablja tudi besede, ki jih, kot je na enem od druženj povedal pisatelj, urednik in dolgoletni sodelavec festivala Andrej Blatnik, "komaj poznajo tudi tisti res načitani slovenski bralci". Hartinger je hkrati tisti, ki vedno uvede ples po podelitvi nagrade, na pikniku pred kraško jamo Vilenica. Tudi letos se je slišalo - "Evo, Ludwig je na plesišču, gremo še mi!"

Iskanje literatov po nočni kraški pokrajini

Vilenica slovi kot festival, ki v enaki meri kot literarnim branjem in posvetom pozornost posveča tudi druženju, saj se prav takrat pogosto stkejo najpristnejše vezi. Ob trkanju s kozarci je večni napor organizatorjev festivala klicanje in iskanje udeležencev, ki jih čaka avtobusni prevoz do hotela. Nemalokrat se je zgodilo, da je kar nekaj literatov iskalo svoje kolege po nočni kraški pokrajini, ponovno snidenje pa je bilo še en razlog več, da se nazdravi tudi v hotelu. Konec dober, vse dobro. Toda že naslednji dan je čas za novo branje, ki se ga praviloma udeležijo vsi, z iskreno radovednostjo, kako pišeta in razmišljata kolega, kolegica. Če se poraja vprašanje, kako zmorejo, je odgovor vedno znova podoben - počivali da bodo doma.

Kristal in rušenje berlinskega zidu

Letos je največ pozornosti pritegnila vileniška nagrajenka Dubravka Ugrešić, ki je imenitna sogovornica in ceni to, kar je, kot pravi, danes že rahlo staromodno - pogovor. Njen arzenal vedenja je osupljiv. Zlahka prehaja s teme na temo, postreže s knjigami, citati, filmi, znanstvenimi dognanji, primeri iz visoke in pop kulture. Začne z lipicanci in se pozanima, kdo si jih trenutno lasti, nadaljuje z migracijami živali, še posebej gosi z vzhoda, se naveže na železno zaveso in takoj zatem na leto 1989, ko je na Vilenici prejela nagrado vileniški kristal za najboljši prispevek v zborniku. Tega leta je padel tudi berlinski zid, "morda ga je sprožil prav moj kristal, saj veste, učinek metulja", se zasmeji Ugrešić in že smo pri novi temi, tokrat zelo zaskrbljujoči - o vsesplošnem padcu znanja, površinskosti dojemanja, založniški (ne)kulturi in vse bolj neukih bralcih, če ti sploh še obstajajo v pravem pomenu besede.

Literatura in etika

Organizatorji festivala poskrbijo, da fokus srečanj ni preveč razpršen. Že zadana tema Literatura in etika je pokazala na neskončne interpretacije literature, etike, odgovornosti, estetike pred etiko in obratno, ali je estetika etika ali sploh ne, do razbitja mita, da besedni umetnik najraje sedi v svoji kamri in piše. Francoski pisatelj Alexandre Bergamini je na okrogli mizi denimo ves čas vztrajal, da piše, kar mora, da mu je popolnoma vseeno, ali knjigo kdo prebere ali ne, ter da je stvar srečnega naključja, če knjiga dobi založnika in bralca. Dubravka Ugrešić ga je hitro postavila na realna tla: "Če bi vam bilo za vse tako vseeno, danes ne bi bili tu in govorili o svoji knjigi. Tu ste, ker vas zanima pogovor, skupno razmišljanje na zadano temo, zaradi izmenjave mnenj," mu je povedala. Misel tudi najbolje povzame bistvo Vilenice, Bergamini pa je na koncu vendarle priznal, da je v opisu svoje odljudne drže nekoliko pretiraval.