Špela Čadež za STA: V ozadju Nočne ptice je velika ljubezen

Asociacije na like Špele Čadež iz filmov Zasukanec, Ljubezen je bolezen in Boles so mehki liki v iskanju ljubezni. Junak Nočne ptice pa je jazbec, individualist, ki deluje ponoči in ima težave z alkoholom. Deluje kot pravi nergač.

A sogovornica takoj pove, da je tudi v ozadju te, na prvi pogled temačne zgodbe pravzaprav velika ljubezen, saj se je z alkoholizmom boril njen bližnji. "Temo sem izbrala zato, ker se je nisem znala več lotiti drugače, kot da jo prežvečim preko projekta," je povedala.

Avtorji scenarija so bili zelo pozorni, da ne bi zapadli v klišeje. Špela Čadež je razkrila, da je lik jazbeca ustvaril soscenarist in sodelavec Gregor Zorc, kljub vsemu pa sta imela skupno željo: "Vzpostaviti lik, ki je bil nekoč morda ljubljen, danes pa ga ne moreš več čisto vzljubiti zaradi njegovih dejanj in samodestrukcije."

Med povodi za film je bila novica o pijanem jazbecu, ki je v okolici Berlina ohromil promet, na pomoč pa je priskočila policija. Policisti so žival s pomočjo palic uspeli spraviti s ceste na bližnji travnik "na treznjenje". Pozornost ustvarjalke animiranih filmov je najbolj pritegnila hudomušna pripomba policista: "Ne moremo pa povedati, ali je imel pijanec težave, ko se je v takem stanju vrnil domov k ženi."

"Ta izjava nakazuje na to, da gre za problem, s katerim se v resnici ne znamo soočiti. Ko v povezavi z alkoholizmom pride do problema, se nam ta lahko do neke mere zdi celo zabaven, ko pa je mera presežena, ga vržemo na stran družbe," je povedala sogovornica, ki je jazbeca kot lik posvojila tudi potem, ko ji je nekoč med nočno vožnjo prenajedena žival lenobno sekala pot.

Filmi Zasukanec, Ljubezen je bolezen in Boles so bili posneti z animacijo lutk, tokrat pa se je Špela Čadež preizkusila v tehniki multiplana. Z njo se je srečala že za potrebe filma Metoda Pevca Lahko noč, gospodična, v katerem je animirala pravljice, ki jih Polona Juh pripoveduje svoji hčerki.

Sprva multiplan ni bil v načrtu, a je splet zanimivih naključji privedel do tega, da je s posredovanjem profesorja in animatorja Milana Eriča dobila t.i. trik mizo za snemanje v tej tehniki. Erič jo je skupaj z Zvonkom Čohom uporabil za legendarni slovenski animirani film Socializacija bika.

Špela Čadež je v nekem trenutku začutila, da se je v tehniki animiranja lutk izčrpala in se je bila pripravljena soočiti z novim izzivom. Prednost multiplana je globinska ostrina in so jo za film Nočna ptica dodobra izkoristili. "Pri temi zasvojenosti se je mogoče poigravati ravno z meglinami in nezaostrenostmi," je pojasnila. Dodala je, da pri ustvarjanju zelo rada išče povezavo med tehniko, ki se ji ponuja, in tem, da tehnika podpira zgodbo.

Glavna razlika med animacijo lutk in multiplanom je po njenih besedah ta, da je pri animiranju lutk velik del procesa predpriprava lutk, rekvizitov in scene, pri multiplanu pa slikaš s scene v sceno in zadeve na novo ustvarjaš. Pozoren moraš biti tudi na to, kako slika deluje pod kamero, kar je lahko nekaj povsem drugega, kar vidimo s prostim očesom.

Pri delu ji vselej pomaga strokovna ekipa sodelavcev. Animacijo in risbe sta s Špelo Čadež soustvarjala Zarja Menart in Matej Lavrenčič, trik mizo je za potrebe novih prostorov v Šiški sestavil in nadgradil Žiga Lebar, zvesta producentka Špele Čadež pa je Tina Smrekar.

Špela Čadež je ena redkih, ki ostaja zvesta analognemu načinu ustvarjanja animiranih filmov, zaradi česar jo ima, kot je povedala v šali, "veliko ljudi za noro". A pravi: "Sama v tem uživam. Če že ustvarjam filme, s katerimi ne služim ne vem koliko, potem je pomembno vsaj to, da v tem uživam. Uživati je treba v procesu, ne zgolj končnega izdelka." Trik miza je sestavljena iz več steklenih površin, na katerih se lahko nabere prah ali druga umazanija, ki je vidna na posnetku. Pri digitalni obdelavi v postprodukciji so se po večini ukvarjali z odstranjevanjem te umazanije.

Bi se lotila celovečernega animiranega filma? Špela Čadež je takoj poudarila, da je sramotno, kakšen proračun imajo za svoje projekte na voljo slovenski filmski ustvarjalci. Za celovečerni umetniški animirani film bi potrebovala vsaj 1,5 milijona do dva milijona evrov, kar je v Sloveniji nemogoče pričakovati.

Težava je tudi v tem, da se v tabeli financiranja animirani filmi za sredstva potegujejo skupaj s kratkimi filmi. Določen proračun si je pač treba razdeliti, kar režiserka in animatorka razume, a jo kljub vsemu jezijo ti nenehni rezi v kulturo in kam gre današnja družba: "Zdi se mi, kot da je kultura vsem malo odveč."

Za promocijo avtorskega animiranega filma v Sloveniji je po besedah Špele Čadež zelo veliko naredil festival Animateka, ki pa si po njenih besedah zasluži drugačen odnos s strani države. Sicer prizna, da je svet animacije nekoliko "smešno" razumljen vsepovsod, v smislu, da "nismo ne film, ne umetnost, ampak nekaj zelo samosvojega."

Animirane filme se še vedno prevečkrat povezuje z risankami za otroke, po drugi strani pa prihaja do avtorskega razcveta zvrsti. Vse več je animiranih filmov za odrasle, ki obdelujejo raznorazne teme: "Marsikaj je mogoče prikazati na drugačen, subtilnejši način. Morda tudi zato, ker ustvarjen svet v gledalcu vzbudi drugačne, bolj osebne asociacije, česar je manj pri igranemu filmu, ki je stvaren. Zelo rada imam ta medij, mislim, da se da z njim še veliko ustvariti."

Trenutno se Špela Čadež dogovarja za sodelovanje pri projektu avstrijske režiserke, ki bi ga povezovali The Tiger Lillies. Pripovedovali bi zgodbe o posebnežih vseh vrst, ona pa bi se lotila zgodbe o bradati ženski. Projekt je še v zraku, saj ne vedo, kako bo s financiranjem.