Matjaž Farič s "spet zadnjim" solom za 30-letnico ustvarjanja

Sinestezija se ukvarja z npr. zaznavanjem barv v glasbah, zvokov v določenih oblikah, Farič pa se v svojem solu ukvarja tudi z intimnim pristopom k razumevanju takšnih soobčutij. "V tej predstavi me je vodilo predvsem to, da se spoprimem z lastnim razumevanjem sinestezije in lastnim telesom deset let po zadnjem solu ter z vsemi omejitvami, ki jih čas in leta prinesejo s seboj," je pojasnil za STA.

Rdeča barva je po eni strani povezana z velikimi totalitarnimi režimi 20. stoletja, po drugi pa je zelo močna barva in je barva naše notranjosti.

"Rdeča kot meso. Tisto, iz česar smo sestavljeni. Tisto, kar nam omogoča, da premikamo, tudi meje. Tisto, iz česar so sestavljeni vsi organi, ki nam omogočajo neponovljive zaznave tega sveta. Na primer vonj, vonj po mesu - človeku, ki ti sedi nasproti. Meso ni lepo, estetsko, dovršeno in ne vzbuja lagodja, je pa čvrsto, vzdržljivo in pokonci drži hrbtenico," je ob predstavi zapisala dramaturginja Staša Bračič.

In dodala: "Ni lahko biti pokončen in zaupati svojim čutom toliko, kot jim bo Matjaž Farič v svojem novem in spet zadnjem solu Rdeča. Tako tenkočuno, intimno in brez ega. Tako nujno in na meji. Pleše o resnici in daje meso telesu. Besede bledijo in spuščamo se v sinestetično izkušnjo!"

Na vprašanje, zakaj "spet zadnji solo", je Farič pojasnil: "Vsakokrat, ko sem se lotil sola, je bil to na nek način zadnji, ker gre za zelo naporno početje. Da si lahko kreativen in izraziš tisto, kar želiš, je treba na to najprej pripraviti telo. Hkrati sem se zmeraj ukvarjal tudi z drugimi rečmi, kar je botrovalo razmisleku, ali nadaljevati pot na odru ali ne. Ker ko stojiš na odru, moraš biti polnokrven performer, to pa zahteva disciplino, vsakodnevno vadbo," pravi plesalec, ki je svojo energijo sodobnemu plesu posvetil tudi kot ustanovitelj festivala Front@ in zavoda Flota.

Sodobni ples v Sloveniji je sicer po njegovem mnenju vedno nekje na robu kulturne produkcije in kulturne politike, tudi zanimanje občinstva niha, kar deloma pripisuje hiperprodukciji. Kljub temu pa so v letih, kolikor jih šteje njegova ustvarjalna pot, nastale in še nastajajo nekatere vrhunske stvaritve, v izobraževalnem sistemu se je marsikaj premaknilo predvsem po zaslugi določenih posameznikov. Mladi plesalci se šolajo tudi v tujini in navdušujejo, prav tako so se izboljšali prostorski pogoji.

Vseeno je prepričan, da bi bili "za preskok v novo kvaliteto potrebni novi pogoji, da bi lahko vrhu omogočili, da se razvija naprej, hkrati pa skrbeli za novo kri".

"Časi, ko se je dalo preživeti od lastnega umetniškega ustvarjanja, ko se je veliko stvari dalo uresničiti z medsebojnim, prijateljskim dogovorom, so se spremenili. Danes, ko živimo v ostrem kapitalizmu, mora vsak poskrbeti za lastno eksistenco in zelo malo ljudi lahko ustvarja samo na etični pogon. In to je ta težava, ki je slovenski sodobni ples še posebej prizadela zato, ker nima nekih javnih institucij," je spomnil ob tej priložnosti.