Režiserka Ines Tanović: Film Naš vsakdan je majhna zgodba o vsem, kar želim povedati

Zgodba filma gre takole: skoraj štiridesetletni Saša pripada generaciji, ki ji je vojna vzela mladost, pa tudi ambicije in upe za svetlo prihodnost. Njegova mlajša sestra Senada je kot otrok prebegnila iz obleganega Sarajeva in živi v Sloveniji. Oče in družinski glavar Muhamed se kot direktor krčevito oklepa podjetja, ki je zastarelo in propada, ter ostro obsoja sinovo malodušje in brezdelje. V njunem navzkrižnem ognju je mati Marija, ki se v požrtvovalni skrbi za dom dobro zaveda, da je družina tisto najpomembnejše.

Režiserka je film prvič predstavila danes v sklopu programa Kinodvora Filmska srečanja ob kavi, zvečer sledi uradna slovenska premiera. Film Naš vsakdan je koprodukcija BiH, Hrvaške in Slovenije, ki jo je zastopal Studio Maj Dunje Klemenc.

Pri koprodukcijah se pogosto opazi, da je zgodba zaradi njih spremenjena, tu pa je, kot je povedala režiserka, Slovenija njen zelo organski del. V manjši vlogi nastopi tudi Marko Mandić.

Scenaristka in režiserka Ines Tanović (1965) je na svoj prvi igrani celovečerec čakala dolgo, a to, kot je povedala v pogovoru z režiserko Heleno Koder in občinstvom, je morda zgodbi koristilo. Scenarij je napisala kot človek z izkušnjami, kot nekdo, ki ima za seboj že nekaj življenja. Ves čas je vedela, da hoče posneti film o družini. To je zgodba, ki jo dobro pozna, nič si ni izmislila, zajemala je iz svojega okolja. V družinskih odnosih se skriva vse, kar želim povedati, je večkrat poudarila sogovornica.

Nekateri "bolj zahodno usmerjeni" strokovnjaki za scenaristiko so ji očitali, da zgodba nima glavnega junaka. Njen junak je celotna družina, vse člane ima enako rada, vse po svoje razume. Zgodba ne nudi velikega hollywoodskega dramatičnega zasuka, na zunaj se ne zgodi nič prelomnega, znotraj družine pa so vse te prelomnice vsekakor pomembne in ključne, je pojasnila režiserka. Vsi dogodki v njenem filmu odsevajo skozi odnose in male družinske stvari, v katerih se lahko gledalec prepozna.

Prizori, kot je izdelava ajvarja, nakupovanje paprik, tovorjenje steklenih kozarcev, čiščenje paprik v kadi, pitje kave in žganja pri starem frizerju - vse to, tako režiserka, bo počasi izginilo, njej pa so ti rituali blizu in lahko povedo veliko več kot spektakelski posnetki.

V današnjih časih, pravi režiserka, nikjer ni več gotovosti, edino čustveno zatočišče ponuja družina. Zgodbi je na koncu namenila pozitivne tone, dobesedno luč na koncu tunela, saj, kot pravi, v BiH vlada izjemno slabo vzdušje, slabše kot med vojno in po njej. Ljudje so izrazito pesimistično naravnani, služb ni, vsi si želijo zapustiti državo.

Ines Tanović je ves čas ostala v Sarajevu in se ne preda. Njen film je kandidat BiH za tujejezičnega oskarja, pripravljen ima že nov scenarij. Tudi ta je, seveda, na temo družine, je sklenila režiserka.