Pisateljica Elfriede Jelinek danes praznuje 70 let

V dunajskem gledališču Kosmos je tako v torek potekal simpozij z naslovom Črna ovca & Nobelovka, na katerem je bil poudarek na političnem in feminističnem angažmaju pisateljice. Do 23. oktobra pa se bodo v avstrijski prestolnici zvrstili še dogodki v dunajski Hiši literature, Gledališkem muzeju in Filmcasinoju, piše avstrijska tiskovna agencija APA.

Njeno zadnjo dramo Wut, v kateri je obdelala napad na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo, trenutno igrajo v več avstrijskih gledališčih. Med drugim jo je mogoče videti v Gledališču Thalia v Hamburgu in v Državnem gledališču v Darmstadtu, po pisanju egencije APA je v prihodnjih mesecih napovedanih še nekaj premier.

Elfriede Jelinek se je rodila leta 1946 v kraju Muerzzuschlag na avstrijskem Štajerskem. Na literarno sceno je stopila leta 1969, ko je na mladinskem kulturnem tednu v Innsbrucku prejela nagrado tako za svojo prozo kot liriko. Že njena zgodnja dela so zarisala poetiko, ki je temeljila na eksperimentiranju z jezikom.

Kot je dejala v enem od intervjujev, takrat sploh ni vedela, o čem naj piše. Ob tiranski materi, ki jo je v skladu z meščansko dunajsko vzgojo gnala študirati kljunasto flavto, orgle in kompozicijo, je bila povsem brez življenjskih izkušenj, tuja ji je bila celo televizija, zato se je pač potopila v jezik.

Ko se je Elfriede Jelinek vsaj za silo osvobodila obsesivnega nadzora matere in začela kritično sprejemati svet izven glasbenega kabineta, so bile na udaru zahteve po spolni enakopravnosti in enakopravnosti žensk. Seveda je boj potekal tudi v polju literature in avtorice so skozi številne bolj ali manj posrečene artikulacije iskale svoj pravi ženski jaz, osvobojen vseh patriarhalnih vzorcev.

In ko so feministične literarne teoretičarke leta 1975 pograbile njen roman Ljubimki, so bil nekatere med njimi sprva malo zmedene. Elfriede Jelinek namreč ne gre razumeti poenostavljeno. Njene protagonistke so najpogosteje plod patriarhalne družbe. Poveden primer je njen roman Učiteljica klavirja, v katerem je travmatičen odnos med materjo in hčerjo umeščen na Dunaj in širše, v Avstrijo.

Elfriede Jelinek za Avstrijo nikoli ni našla lepih besed. Ob Thomasu Bernhardu se je uvrstila med t.i. skrunilce gnezda. Pred nekaj leti je tako za milanski dnevnik Corriere della Sera dejala, da z izjemo Madžarske skrajna populistična desnica nikjer ni tako močna kot v njeni deželi. Kot je dejala, je od nekdaj lahko pisala le proti nečemu. Po njenih besedah avstrijska družba tudi ne ponuja prav veliko priložnosti, da bi lahko bila "za".

Širša, ne le avstrijska javnost je Elfriede Jelinek spoznala leta 2001, ko je v kinematografe prišla ekranizacija njene Učiteljice klavirja. Režiser Michael Haneke je za naslovno vlogo angažiral Isabelle Huppert. Tri leta kasneje je Elfriede Jelinek postala še Nobelovka.

Kot je tedaj sporočila Švedska kraljeva akademija, si je nagrado zaslužila za "muzikalno reko glasov in protiglasov v romanih in gledaliških igrah, ki z enkratno jezikovno vnemo razkriva absurdnost družbenih klišejev in njihovo moč podjarmljanja".

Podelitve nagrad se zaradi, kot je takrat dejala, strahu pred množico, ni udeležila, njen zahvalni govor so posneli na video. Elfriede Jelinek se je sicer razveselila 1,1 milijona evrov, koliko znaša nagrada, saj da ji do konca življenja več ne bo potrebno skrbeti za preživetje. Toda, kot je dodala, njeno preživetje v nematerialnem smislu določa upiranje.

Tako je nazadnje avgusta letos pisateljica grajala domnevno nedejavnost pisateljskih združenj spričo množičnih aretacij avtorjev v Turčiji. "Ničesar ne slišim od pisateljskih združenj. Morda trenutno tičijo na kakšni plaži, v zaporu svojih kopalk ali bikinijev," je zapisala v gostujočem komentarju za dunajski dnevnik Der Standard.

Na slovenskih gledaliških odrih je bila nazadnje konec lanskega leta v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani premiera predstave Drame princes, ki jo je po petih dramoletih Elfriede Jelinek na oder postavil poljski režiser Michal Borczuch.