V Narodni galeriji novembra zbirka umetnin nekdanjega nogometaša Davorja Vugrinca

Izbor za razstavo vključuje umetnine, ki so jih ustvarili sopotniki, prijatelji in študijski kolegi slovenskih umetnikov, od Šubicev, Ažbeta, impresionistov, še posebej zgovorno pa je predstavljeno obdobje oblikovanja zagrebške šole po ustanovitvi likovne akademije, ki je v 20. letih minulega stoletja postala šola slovenskim umetnikom.

Na ogled bo 65 slik in del na papirju in 12 kipov, dela umetnikov kot so Mato Celestin Medović, Vlaho Bukovac, Emanuel Vidović, Oton Iveković, Bela Čikoš Sesija, Mirko Rački, Ljubo Babić, Miroslav Kraljević, Milivoj Uzelac, Marjan Trepše, Vilko Gecan, Vladimir Becić, Marino Tartaglia, Omer Mujadžić, Ivan Meštrović in Frano Kršinić.

Kot je med postavljanjem razstave v Narodni galeriji za STA povedal Vugrinec, se je vse skupaj začelo leta 1997, ko je kupil sliko Miljenka Stančića z naslovom Kvartopirci. Ko je sliko videl direktor Varteksa in predsednik Nogometnega kluba Varteks Anđelko Herjavec, jo je želel odkupiti, pri čemer mu je bil pripravljen plačati več, kot je sam plačal zanjo. Tedaj ga je prešinilo, da so lahko slike, poleg tega, da nudijo estetski užitek, tudi dobra naložba. Danes zbiranje umetniških zanj ni več le konjiček, v Zagrebu ima galerijo.

Poudaril je, da nikoli ne kupuje "avtorjev", denimo dela tistih, ki mu v zbirki manjkajo. Umetnina je zanj prvenstveno umetniško delo, od vsakega umetnika pa poskuša dobiti le najboljše. "Če ni najboljše delo med najboljšimi, ne more biti v moji zbirki," je dejal. Na zagrebški razstavi je tako nekaj umetnikov manjkalo, saj kakovost njihovih del, ki so bila na trgu, ni bila v skladu z njegovimi kriteriji. V tem času jih je nekaj pridobil in bodo že vključena v ljubljansko razstavo.

Takšna je denimo slika Vlahe Bukovca z naslovom Portret Bele Čikoša Sesije v ateljeju iz leta 1896, ki jo je kupil na dražbi v Bonnu. Tam so sliko prodajali kot delo neznanega avtorja, vendar sta s soprogo, umetnostno zgodovinarko Petro Vugrinec, sliko prepoznala kot Bukovčevo delo.

Umetnine vedno kupuje premišljeno. Kot je povedal, je izjemno potrpežljiv, na sliko, ki jo želi imeti v zbirki, lahko zelo dolgo čaka. Za 90 odstotkov slik iz njegove zbirke je bilo znano, kje se nahajajo in jih je čakal ter kupil, ko se je pojavila priložnost. Na nekatere čaka že 20 let, odkar je začel oblikovati zbirko. A kot pravi, je mlad in se ves čas izobražuje.

V njegovi zbirki dominirajo ženske in krajina. Kot je poudaril, je zanj vsaka slika pomembna, vsaka ima svojo zgodbo. So pa tudi slike, do katerih je težko prišel in na katere je še posebej navezan. Takšne so denimo Resa Celestina Medovića, Tri gracije Miroslava Kraljevića, Penelopa Čikoša Sesije. Tu je še Bukovčeva slika, ki jo je kupil v Bonnu.

Posebno mesto v njegovi zbirki ima tudi slika Magdalena Milivoja Uzelca, ki je bila tista prelomnica, po kateri se je odločil za svojo zbirko kupovati le še kapitalna dela hrvaške umetnosti.

Pomembnost njegove zbirke je prepoznala tudi direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, ki ga je povabila, naj jo razstavi v Ljubljani. Kot je dejal, je morda z njo tudi slovenske zbiratelje želela vzpodbuditi, da bi več vlagali v zaščito slovenske nacionalne dediščine, kot to sam počne za hrvaško dediščino.

Vugrinec, rojen leta 1975 v Varaždinu, je kariero začel pri nogometnem klubu Varteks. Leta 1996 je prvič nastopil v hrvaški državni reprezentanci in v njej ostal deset let. Skoraj deset let je igral v turških in italijanskih elitnih klubih. V hrvaški prvi nogometni ligi je s 146 zadetki najboljši strelec vseh časov.