misliTugo Štiglic ob jubileju: Dobrega filma ni mogoče posneti s telefonom
Ljubljana, 8. novembra - Režiser in scenarist Tugo Štiglic danes praznuje 70. rojstni dan. V zgodovino slovenskega filma se je zapisal že kot otrok z vlogo v filmu Dolina miru v režiji očeta Franceta Štiglica, pozneje pa je režiral več filmov, tudi Poletje v školjki. Kot opozarja, danes velja zmotno prepričanje, da lahko film posname vsak, po možnosti kar s telefonom.
Ljubljana.
Režiser in scenarist Tugo Štiglic.
Foto: Daniel Novakovič/STA
Arhiv STA
Takšen izdelek še ni film, je dejal za STA. Film je po njegovih besedah zahteven projekt, ki terja veliko naporov od avtorja in vseh sodelujočih. Kot je prepričan, brez filmskega aparata in filmskih delavcev ni mogoče narediti dobrega filma. To so specifični poklici, ki zahtevajo celega človeka, ki se v procesu tudi sam izgrajuje. Obenem je za film bistvenega pomena tudi scenarij, ki mora temeljiti na aktualni zgodbi. Če tega ni, je nesmiselno posneti film, je menil.
Štiglic je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz umetnostne zgodovine, nato pa je bil asistent številnim slovenskim režiserjem, med drugim tudi Janetu Kavčiču pri snemanju filma Sreča na vrvici. Samostojno, za Vibo film in nacionalno televizijo je pripravljal reportažne, propagandne in etnografske filme ter dokumentarne in mladinske oddaje.
Od njegovih kratkih filmov velja omeniti filmski portret bivšega aktivista narodnoobrambne organizacije TIGR Justa Godniča To človeka jezi (1984), od celovečernih filmov pa njegov prvi celovečerec Poletje v školjki iz leta 1986. Zanj je prejel tudi mednarodna priznanja, zaradi velikega uspeha pri občinstvu pa so se odločili posneti še nadaljevanje.
Kot je povedal za STA, se takšnega uspeha niso nadejali. Spomnil je, da so slovenski kritiki filmu očitali, da je preveč ameriški, medtem ko ga je občinstvo takoj vzelo za svojega.
Zgodba za film temelji na delu Vitana Mala Ime mi je Tomaž, ki sta jo z avtorjem nato za scenarij precej predrugačila. "Ko sem vpeljal še glasbo in ples v sodelovanju z Mojco Horvat, je film dobil povsem drugačno podobo," se spominja Štiglic.
Kot je povedal, je bil v pripravi tudi tretji del, ki pa zaradi pomanjkanja sredstev ni nikoli ugledal luči sveta. Pri vseh filmih so starostno spremljali junake, med njimi je bila tudi njegova hči Kaja. Tako bi bili v tretjem filmu ti že maturanti.
Na vprašanje, ali mu je bilo kot sinu priznanega režiserja lažje ali težje, je odvrnil, da se mu je to včasih štelo v plus, včasih pa mu je bilo v breme. Se pa je, kot je poudaril, pri očetu in številnih drugih režiserjih kot asistent naučil marsičesa.
Preizkusil se je na več filmskih področjih, pri čemer mu je bilo vedno najljubše režiranje. Vse faze so mu bile v veselje, od priprav, snemanja, do montaže, ki, kot je dejal, "tudi predstavlja svojevrsten užitek, ko vidiš, kaj je nastalo in imaš še veliko možnosti, da stvari spremeniš in predrugačiš".