Slikanice brez besed: Branje podob, ki kali um ter buri domišljijo

Med prvimi slovenskimi slikanicami brez besed je bila Maruška Potepuška, ki jo je leta 1977 izdal ilustrator, karikaturist in stripar Marijan Amalietti. Slikanici z zelo malo besed Brundo se igra ter Brundo šteje je ustvaril tudi ilustrator Marjan Manček, ki med drugim podpisuje številne stripe za najmlajše.

Dolgoletni likovni urednik pri Mladinski knjigi Pavle Učakar je za STA pojasnil, da je striparjem avtorsko ustvarjanje slikanic brez besed lahko bližje, ker so vešči delati po scenariju, ki teži k postavljanju podobe v ospredje in redukciji besed.

Pri Mladinski knjigi spodbujajo ilustratorje k ustvarjanju avtorskih slikanic

Prav pri Mladinski knjigi sta izšli tudi slikanici brez besed Damijana Stepančiča Zgodba o sidru (2010) ter Maje Kastelic Deček in hiša (2014). Urednica Irena Matko Lukan je povedala, da so na založbi šele v zadnjih letih začeli intenzivno spodbujati ilustratorje k ustvarjanju avtorskih slikanic, pa ne zgolj slikanic brez besed.

Pojasnila je, da se ilustratorji redkeje lotijo avtorske slikanice, ker se zato preprosto ne odločijo ali pa so pogosto obremenjeni s številnimi drugimi naročili in se težko posvetili zgolj avtorskemu delu.

Po besedah Učakarja gojijo nekateri ilustratorji tudi veliko spoštovanje do besedila, v smislu, da na tem polju "niso doma". Irena Matko Lukan je spomnila, da so pravljice bolj kanoniziranih slovenskih avtorjev, kot so Svetlana Makarovič, Kajetan Kovič in Anja Štefan, besedilno zelo bogate. V Sloveniji v primerjavi s tujino na sploh obstaja malo slikanic z zelo malo ali brez besedila. Na tujih sejmih pa je opazila, da slikanice brez besedila tvorijo več kot polovico ponudbe.

Podobe v slikanicah brez besed so lahko neke vrste uganke

Pri slikanicah brez besed mora avtor zelo dobro razmisliti, kako bo zgodbo podal zgolj s podobami. Slikarka Andreja Peklar je na nedavni predstavitvi svoje knjige Ferdo, veliki ptič (Sodobnost International), povedala, da so slikanice brez besed za zdaj v Sloveniji manj uveljavljena forma, a tiste, ki obstajajo, so se po njeni oceni dobro prijele.

Andreja Peklar je v svoji slikanici podobe uvrstila tako, da so "neke vrste uganke". Hkrati je z njimi želela odpreti več vprašanj, denimo, kaj pomeni biti drugačen, kaj pomeni imeti predsodke in kaj bi se zgodilo, če bi zmanjkalo vode. Menila je, da lahko takšna dela razumemo tudi kot svojevrstne knjige umetnika, torej umetniško delo, ki je izvedeno v obliki knjige.

Ljubica Marjanovič Umek bi si v slovenskem prostoru želela več slikanic brez besed za različno stare otroke

Razvojna psihologinja in profesorica Ljubica Marjanovič Umek je za STA povedala, da so kakovostne slikanice brez besed lahko odlična spodbuda za otrokovo samostojno pripovedovanje zgodbe. Pojasnila je, da je v slikanicah z besedilom in ilustracijami besedilo običajno tisto, ki uokviri otrokovo zgodbo, pri slikanicah brez besed pa morajo otroci brati slike in jih jezikovno in vsebinsko povezati v celoto oziroma zgodbo.

Ljubici Marjanovič Umek se zdi zanimivo, da lahko otroci ob isti slikanici brez besed pripovedujejo različne zgodbe, prav tako lahko različne zgodbe v njej razpozna posamezni otrok. Te so "obarvane z njegovim spoznavnimi in socialnimi izkušnjami, trenutnim razpoloženjem in veliko domišljije".

Želela bi si, da bi bilo v slovenskem prostoru več slikanic brez besed za različno stare otroke. Malčki po razlagi razvojne psihologinje potrebujejo predvsem realistične ilustracije in bolj enostavne zgodbe v ozadju; za starejše otroke, ki z veliko domišljije vstopajo v simbolni svet, pa odmiki od linearnega nizanja ilustracij ustvarjajo prostor za ubeseditev njihovih raznolikih zgodb.

Tudi bogato ilustrirane navadne slikanice je moč brati preko podob

Po drugi strani Irena Matko Lukan tudi v navadnih, bogato ilustriranih slikanicah prepoznava možnost, da jih otrok bere preko podob. Na to je opozoril tudi Učakar: "Kadar delamo katerokoli slikanico, vedno zasnujemo dramaturgijo slik. To pomeni, da delamo enako kot pisatelj, ki piše besedilo, ustvarjamo nek vzporedni jezik, ki lahko tvori novo zgodbo."

Na Slovenskem je po opažanjih Učakarja prisoten "kompleks pisane besede", kar izhaja iz zgodovinskih okoliščin. Tudi sam je doživel, da je bila beseda nekoč absolutno v ospredju, zadnjih deset morda 15 let pa se tudi uredniki in pisatelji zavedajo, da je likovni jezik enakovreden: "To posledično pomeni, da praktično ne potrebujemo besed, če želimo povedati zgodbo." Dodal je, da je dramaturgija samo narisanih del zahtevna, saj mora biti, da zgodba deluje, sosledje podob zelo jasno.

Učakar meni, da so slovenski ilustratorji načitani in nadarjeni avtorji, zato upa, da bo avtorskih slikanic v prihodnje več. K njihovem ustvarjanju so pri največji slovenski založbi trenutno spodbudili Alenko Sottler, Ano Zavadlav, Suzi Bricelj in Tanjo Komadina.