Mirjana Karanović za STA: Dobro je biti dober, ko so dobri časi

Mirjana Karanović, poznana med drugim po vlogah v filmih, kot sta Oče na službeni poti in Podzemlje, se je v preteklosti že večkrat prelevila v ženske, ki so jih zaznamovale vojne v 90. letih, med drugim je zaigrala žrtev posilstva v Grbavici in hrvaško vdovo v Priči.

Zaradi tega v določenih krogih v Srbiji ni priljubljena, poimenovana je bila tudi za izdajalko naroda. "Če jasno poveste, kar mislite, je število tistih, ki se odzivajo na vaše misli - pozitivno ali negativno - več. Obstajajo ljudje, ki svojih občutij ne izražajo, oviti so v nekakšno skrivnostnost. Verjetno bi bila takšna tudi jaz, če se nam vse to ne bi zgodilo," je povedala sogovornica.

Zaradi potrebe po izražanju svojih občutij se je odločila, da ustvari Dobro ženo, zgodbo, ki jo je dolgo nosila v sebi. "V nekem trenutku sem ugotovila, da te zgodbe razen mene ne bo nihče napisal. Nisem mogla čakati, da bi jo nekdo napisal, zato sem se odločila, da jo napišem sama."

Ko ji je med pisanjem scenarija postalo jasno, da bo prevzela glavno vlogo, je počasi sledila še odločitev, da prevzame režijo: "Vsak režiser, ki dobi besedilo, ima svojo idejo, kakšen film želi... Če bi film režiral kdo drug, bi bila najslabša sodelavka, saj bi si želela, da je vse po moje. Ne bi bilo prav, da bi angažirala režiserja, v resnici pa mu ne bi dovolila, da bi izpeljal svojo vizijo."

Film pripoveduje zgodbo petdesetletne Milene, ki v prestižnem predmestju Beograda živi udobno življenje z ljubečim možem in družino.

A vendarle se v njeno življenje kot rak, ki ji ga odkrijejo na dojki, pritihotapi neprijetna resnica - njen mož je eden izmed vojnih zločincev, ki so v Bosni in Hercegovini izvajali etnično čiščenje.

Ko se mora spopadati z resnico o bolezni, ki terja operativni poseg, Mileno, ki je dotlej molčala in si večinoma zakrivala oči pred resnico, vse bolj muči tudi zgodovina njenega moža.

"Mislim, da je biti dober dobro, ko so dobri časi. Ko so časi težki in se okoli nas dogajajo težke stvari, ni dobro biti fin in uvideven. Takrat morajo ljudje, da bi ostali ljudje, prestopiti meje. Ne moreš se pretvarjati, da se tvoje življenje ne dotika tistega, kar se dogaja okoli tebe," je v pogovoru za STA povedala Karanović.

Ob tem je poudarila, da razume potrebo ljudi po zidovih, ki jih ščitijo pred zunanjim svetom, a ravno tisti, ki so bili zato tiho in so si zatiskali oči pred dogajanjem v nekdanji državi, so "razlog, zakaj se je vse vleklo tako dolgo".

"V začetku 90. sem mislila, da se bo vse hitro končalo. Nisem mogla verjeti, da bodo vojne tako dolgo trajale, da bo toliko krvi. To je bilo povsem nesmiselno. Mislila sem, da bodo boji, spopadi, nato pa bo šel vsak na svojo stran. Mislila sem, da bo človečnost odločala, kaj se bo zgodilo, medtem ko so v resnici stvari šle k vragu iz razlogov, v katere se zdaj ne morem spuščati. Mislim, da je zgodba o Dobri ženi zgodba o veliko ljudeh."

Ob tem je poudarila, da je Vlado, Mileninega moža, prikazala kot dobrega družinskega očeta, "lahko bi rekli, da je idealen mož na Balkanu, prav tako pa tudi njun zakon", da glavna junakinja "ne bi imela dodatnega razloga, ki bi ji pomagal pri odločitvi". "Pomembno se mi je zdelo, da se odloči zgolj na podlagi svoje notranje morale."

Očeta nekoliko bolj objektivno vidi najstarejša hčerka, ki z njim pravzaprav nima stikov, saj dela v nevladni organizaciji za človekove pravice, kar za očeta pomeni izdajo lastnega naroda.

"Svojega očeta prepozna... v zgodbi o tem, kako sta se starša spoznala - prepozna nasilje, ki v določenem trenutku lahko deluje privlačno, ker te brani. V resnici lahko oseba, ki te brani z nasiljem, to nasilje obrne proti drugim ljudem - treba je najti samo razlog. V vojnah 90. let so imeli vsi ti ljudje neke razloge. Še danes je dovolj, da najdeš nek razlog za sovraštvo do drugega, pa čeprav je popolnoma absurden in ne temelji na kakšni konkretni izkušnji," je povedala sogovornica.

Ob tem je režiserka pojasnila, da je celotno zgodbo povezala z rakom, saj je to bolezen, za katero se lahko prizadeti dolgo pretvarja, da je ni: "Pred boleznijo se Milena ni nikoli ukvarjala, kam Vlada odhaja, ko obleče uniformo, od kod jim ves denar. Ona je to imela 'zdravo za gotovo'. Vse se je v nekem trenutku začelo spreminjati, ona si je krčevito želela vse to zaustaviti, zato tudi tako dolgo obdobje zanikanja."

Kljub vsemu pa tako kot operativni poseg ob izrezu raka tudi "družbena kirurgija" pusti brazgotine. "Vedno sem si zamišljala, da je Milena ženska, ki ima za sabo življenje. Toliko težje je, ker pravzaprav ne moreš začeti od začetka - ne moreš se pretvarjati, da obstaja novo življenje, ki ga lahko živiš. Preprosto moraš živeti s posledicami tistega, kar si naredil do tedaj."

Tako morajo po mnenju Mirjane Karanović generacije, ki so odgovorne za dogajanje na Balkanu, živeti s posledicami tistega, kar so storile oziroma česar niso storile. A težava je, da se to breme neprenehoma prenaša na naslednje generacije.

"To ni kreditno breme, kot dvig posojila, ki ga morajo odplačevati otroci ali vnuki. To so čustveni krediti, stvari, ki se niso odprle takrat, ko bi se morale. Zgodovina je polna tega. To ljudje - z ljudmi mislim na nekatere politike - izrabljajo. Plavajo na tem nezadovoljstvu in daleč pridejo."

Kot je še dodala novopečena režiserka, se v prihodnjem filmu ne namerava ukvarjati z enako tematiko, ampak želi spregovoriti o "resničnosti, ki jo živimo danes ali smo jo živeli pred nekaj leti".

"Z veseljem bi naredila kakšno komedijo, a se bojim, da naše življenje ne ponuja podlage za komične situacije, " je sklenila sogovornica, ki se s filmom Dobra žena na Liffu v sekciji Perspektive poteguje za nagrado vodomec.