Od blizu 19.11.2016 14:00

Romunski film na Liffu: V klavstrofobičnem stanovanju je nujna dobra prezenca

piše Alenka Vesenjak

Ljubljana, 19. novembra - Romunska kinematografija je v prvi plan stopila leta 2007, ko je film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva Cristiana Mungiuja v Cannesu prejel zlato palmo. Da ni šlo za osamljen primer, od takrat dokazuje močna zasedba režiserjev, ki pobirajo nagrade po vseh velikih festivalih in hkrati navdušujejo občinstvo. Tudi na letošnjem Liffu.

Ljubljana, CD.
27. Ljubljanski mednarodni filmski festival - LIFFe.
Foto: Anže Malovrh/STA

Arhiv STA

V Fokus so se postavili kar sami

Romunski film je bil v središča Liffa že pred devetimi filmi, ko se je začel njegov veliki prodor. Umestitev filmov v letošnjo sekcijo Fokus po besedah programskega direktorja festivala Simona Popka ni bila posebej zahtevna.

"Izbor petih izvrstnih romunskih filmov letošnjega Liffovega Fokusa ni rezultat kakšnega mukotrpnega česanja. Program se je sestavil v hipu in skoraj sam, to je najnovejša nacionalna produkcija, vsi filmi nosijo letnico 2016, kar je impresiven uspeh za kinematografijo, ki sodi med države s t. i. majhno avdiovizualno produkcijo," je o Fokusu povedal Popek.

Obiskovalci Liffa so si lahko ogledali Mungiujevo Maturo, film Nezakonito Adriana Sitaruja, prvenec Psi Bogdana Mirice, Ranjena srca, ki ga podpisuje Radu Jude, in Sieranevada Cristija Puiuja.

Iz klavstrofobičnih socialističnih stanovanj v brezmejno pustinjo

Nehvaležno in na silo bi bilo, če bi pet filmov skušali spraviti na skupni imenovalec. Morda se zgodovinsko in idejno od vseh najbolj oddaljujejo Ranjena srca, postavljena v sanatorij ob Črnem morju v čas 30. let. Gre za predelavo romana Maxa Blecherja, ki ga literarna veda zares in poglobljeno obravnava šele 70 let po njegovi smrti.

Filmi, umeščeni v romunsko vsakdanjost, se tako kot že njihovi predhodniki brezkompromisno soočajo z anomalijami družbe, skoraj nujne pa so tudi vrnitve v komunistično preteklost in Ceausescujevo diktaturo.

V Maturi želi oče z najboljšimi nameni mimo zakona poskrbeti za hčerino boljšo prihodnost, saj sta z ženo nad romunskim vsakdanom preprosto obupala. Po padcu režima so nekateri verjeli, da bodo na novo zgradili svet, a so zaradi vseprisotne korupcije in moralno-etične votlosti družbe ostali na stranskem tiru. Zdi se, da je rešitev za mlajše generacije drugod.

Če je Matura še film, ki zapusti tipičen interier stanovanja, je v primeru filmov Nezakonito in Sieranevada dogajalni prostor vpet med stene. Stanovanje ključno vpliva na dinamiko filma - ljudje so s svojimi zagatami stisnjeni na odmerjeno prostornino, ki kar kliče po soočenju in brutalni, gostobesedni iskrenosti.

V Nezakonitem se javljata vprašanji splava nekdaj in danes ter incesta, v tem kontekstu pa, precej provokativno, tudi družinske sreče. V Sieranevadi, ki nadvse uspešno preigrava tragikomične epizode, pa žalna slovesnost v stanovanju, natrpanim z bolj ali manj žalujočimi, naplavi vse stare in aktualne zamere.

Od vse gostote besed lahko gledalec počije v filmu Psi, nekakšni mešanici ameriškega kriminalnega trilerja in romunskega novega vala. Zgodba o tem, kako se mlajši dedič iz mesta znajde v odročni romunski vasi sredi brezmejne pustinje, kjer vladajo pravila lokalcev, je po svoje naporna prav zaradi izjemne atmosfere: odmerjene besede, vročina, odrezano stopalo v bajerju, lovci, tihotapci in nazadnje kar nekaj trupel.

Režiser Bogdan Mirica je o likih v filmu zapisal, "da so nekaj posebnega, zavedajo se, da je njihova narava globoko pokvarjena, vendar si preprosto ne morejo pomagati. Včasih v življenju se zavedaš, da si izbral napačno pot in vseeno vztrajaš na njej. To se zgodi mojim likom".

Igralka Judith State: Zadovoljna sem, da se tudi slovenski gledalci odzivajo na pravih mestih

Film Sieranevada je na Liffu pospremila ena od igralk Judith State. Njeno ime in priimek zgolj po naključju oziroma če se ju tako prebere, zvenita angleško. Igralka je poudarila, kako pomembna je v filmih, v katerih tako kot v Sieranevadi na malem prizorišču nastopa vrsta igralcev, prezenca. Vsak igralec mora izžarevati svojo energijo in se ne sme stopiti v amorfen kolektiv.

Ko je Judith State spremljala liffovsko projekcijo, je zaznala, da se tudi slovensko občinstvo odziva na pravih mestih, da film torej ni preveč zakodiran z romunsko percepcijo vsakdanjosti. Nekaj stvari je vendarle skritih v podtekstu, na teh mestih so se v dvorani smejali le nekateri romunski gledalci.

Logično vprašanje, ki se postavlja, je - od kod naslov Sieranevada, kaj pomeni? Judith State je pojasnila, da je naslov namerno napisan narobe, da je to "pač zelo romunsko". Kar pa zadeva pomen, naj ga vsak poišče sam. Režiser Cristi Puiu ne mara, da film z naslovom že usmeri gledalca, ter mu da nekakšno napotilo, kako naj ga razume. Pod Sieranevada naj si torej vsak predstavlja točno to, kar mu pade na pamet, je režiserjev razmislek povzela igralka.

Občinstvo je takšno pojasnilo sprejelo z veliko naklonjenostjo. Gledalka v dvorani je nemudoma pripomnila, da jo Sieranevada asociira na vožnjo z motorjem, medtem ko je njen sosed v kinu razmišljal v smer sladoleda v banjici Planica. Cristi Puiu bi bil navdušen.