Debatna kavarna SKS: Kako vrniti humanizem v Slovenijo

Markeš, novinar časopisa Delo, v knjigi, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, analizira slovensko sodobnost. Njegovi razmisleki pa ne segajo le v čas socializma, komunistične revolucije, tranzicije, v Moskvo ali Beograd. Avtor v analizo prepričljivo vplete tudi politične vzorce, značilne za Avstro-Ogrsko; Dunaj je na sodobno Slovenijo vplival vsaj tako močno kot Moskva. In to ne le zaradi avstro-ogrskih vzorcev, temveč tudi zato, ker so dunajski ekonomisti očetje sedanjega neoliberalizma, je o knjigi zapisal Žerdin.

Na Žerdinovo vprašanje, kako opredeliti pojem humanizma, je Markeš povedal, da je ta trenutek potrebno govoriti o državi kot o naciji suverenih ljudi. Suvereni pa smo lahko samo, če smo svobodni in svobodni smo le, če smo zavezani ideji humanizma.

Po Markeševem prepričanju danes izgubljamo izhodišče, ki je bilo nekoč samoumevno. Prva in druga svetovna vojna sta bili po njegovih besedah pomembni vozlišči, ki jima je sledilo spoznanje, da je potrebno poskrbeti, da se kaj takega ne bo ponovilo. In zdaj se je ponovilo. Zato bo v tej ponovljeni situaciji treba na novo premišljevati stvari, ki so v preteklost že bile premišljene, meni Markeš.

Predsednik Rdečega križa Slovenije Keber je izpostavil vrednote francoske revolucije svobodo, enakost in bratstvo, ki pa, kot je dejal, niso bile nikoli v celoti uresničene. Bratstvo, ki ga danes prevajamo v solidarnost, je označil kot v celoti neizpeljano idejo francoske revolucije, z izjemo komunizma. Sami danes po njegovih besedah živimo v državi, kjer je moderno biti vse manj solidaren.

Kot je povedal Markeš, so nas iluzije pripeljale v stanje, ko se moramo soočiti z državo, ki pa nima z iluzijami ničesar skupnega. Spomnil je na veliko oglaševalsko akcijo Slovenija, moja dežela iz 80. let minulega stoletja, ki ni imela nič skupnega z vzbujanjem nacionalne samozavesti, ampak je bila čisto gospodarski projekt. Kljub temu so ljudje to pozneje navezali na ideologijo. Pozneje nas je presenetil neoliberalizem na način, ki se ga, tako Markeš, lahko sramujemo.

Keber je kot eno od iluzij izpostavil iluzijo, da bomo po letu 1991 zadržali vse dobro iz socializma in mu dodali vse dobro, kar prinaša nov družbeni red, ki pa ga, kot je poudaril, nismo poznali. Takrat se je tudi kot nekaj dobrega začel dogajati element pohlepa. Kar je v prejšnji državi veljalo za nespodobno, je postalo sprejemljive in prišlo je do legalizacije neenakosti.

Če hočemo kot majhen narod preživeti, se moramo po Markeševih besedah oklepati dveh stari - jezika in šolstva. Zato je bitka za preostanek tega, kar je javno, bistvena za obstanek slovenske države kot suverene.

Na nocojšnjem pogovoru je beseda tekla tudi o odnosu do prišlekov. Po Kebrovih besedah je bilo na eni strani zaznati empatijo in razumevanje do beguncev, na drugi nestrpnost, podpihovano z ustrezno propagando. Slovenci se sicer glede beguncev po njegovem prepričanju nismo najbolje izkazali.

Markeš je dodal, da so tisti, ki so se srečali z begunci, do njih zavzeli korekten odnos, v Šenčurju pri Kranju pa so se na protestnem shodu zbrali ljudje, ki beguncev niso srečali. Šenčur je tako pokazal, kako strahovito moč ima sovraštvo in kako lahko ga je menedžerirati.