Intervju 25.11.2016 13:50

Pisatelj Antonio Scurati za STA: Starševstvo je danes razumljeno kot junaštvo

pogovarjala se je Maja Čehovin Korsika

Ljubljana, 25. novembra - V Ljubljani se kot gost 32. slovenskega knjižnega sejma mudi italijanski pisatelj Antonio Scurati (1969). Dobitnik več literarnih nagrad na sejmu predstavlja svoj prvi v slovenščino prevedeni roman Nezvesti oče. Scurati je za STA povedal, da je starševstvo danes razumljeno kot junaštvo, vlogo očeta pa je treba na novo opredeliti.

Ljubljana, Antiq hotel. Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem. Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel.
Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel. Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem. Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel.
Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel. Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem. Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel.
Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel. Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem. Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel.
Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel. Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem. Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel.
Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel. Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem. Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel.
Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel. Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem. Foto: Tamino Petelinšek/STA

Ljubljana, Antiq hotel.
Intervju z italijanskim pisateljem Antoniom Scuratijem.
Foto: Tamino Petelinšek/STA

Med branjem romana Nezvesti oče, ki v prvi plan postavlja protagonista Glauca in način, kako se spopada z očetovstvom, ter odnos med očetom in hčerjo, sem začutila, da ste Glaucovo izkušnjo resnično doživeli. Se motim?

Je in ni tako. Sprva sem želel napisati osebnoizpovedni roman in uporabiti v njem tudi svoje ime. Nato pa sem se zavedel, da tega ne morem storiti iz etičnega razloga, saj bo lahko nekega dne to knjigo prebrala tudi moja hči. To me je odvrnilo od prvotne ideje. Tako sem si zamislil Glauca, ki je moj alter ego, se pravi filozof po izobrazbi, kot sem sam, ki pa se preživlja kot kuhar. Iz tega vidika je Nezvesti oče hkrati roman o očetu in roman očeta. V svojem bistvu pa je to nedvomno avtobiografski roman. Tudi sam se postal oče zelo pozno. Moja hči se je rodila, ko sem imel 40 let.

Za protagonista je očetovstvo izredno pomembna vloga, skorajda življenjska misija...

Priznam, da je rojstvo hčere zame pomenilo avtentičen dogodek. V filozofskem smislu pojem dogodek označuje nekaj, kar bivanje prelomi na pol, na meji med tem, kaj je bilo, in tem, kar še bo. Ta dogodek ustvari tudi svojo dramaturgijo.

V Italiji, še posebej na severu, je opaziti, da se ljudje vse kasneje odločajo za starševstvo. Če sploh. Včasih je bila Italija država, osredotočena na družino in družinske vrednote, danes pa je nataliteta zelo nizka. In zato se tistim, ki se vendarle odločimo za otroka, to zdi kot veliki dogodek, ki pa ga doživljamo popolnoma nespontano.

Otroci danes ne pripadajo več naravi, prav tako ne obstajajo več neke kulturne oblike, ki nas spremljajo v procesu starševstva. Tako na koncu starševstvo doživljamo kot izjemno dramatičen dogodek, ki nas poziva k skorajda junaškemu dejanju. Tudi poglavje sem naslovil Junak modernega časa. V njem se Glauco počuti kot junak zgolj zato, ker se ponudi, da bo hčer uvajal v vrtec. Kot junaško čuti pravzaprav nalogo, da ji bo pomagal odrasti.

Roman podaja zgodbo o generacijah posameznikov, rojenih v 70. in 80. letih minulega stoletja, kot pravite, v tem privilegiranem delu sveta. Odrasli so v obdobju družbene rasti. Po večini niso čutili pravega pomanjkanja in se čutijo upravičene do sreče in uspeha na vseh področjih. Po 11. septembru 2001 pa se je marsikaj spremenilo. Nato je sledila še gospodarska kriza. Danes so to generacije polne strahu - pred terorizmom, izgubo službe, pred izgubo določene mere lagodja in nenazadnje osebne svobode. Kje je zdaj vsa ta obljubljena sreča?

Našim generacijam primanjkuje sreče, prav to je srž vsega. Če se ozremo v zgodovino človeštva, sreča v resnici nikoli ni bila cilj posameznika. Pravzaprav bi se še v začetku minulega stoletja marsikomu zdelo nepojmljivo, da bi med cilji o tem, kaj bi rad dosegel v življenju, navedel srečo. Pomislite, v zgodovini so si drznili celo zamisliti nekoliko višje cilje, kot so večno življenje, večna slava ali pa osvajanje ozemelj.

Že prve generacije posameznikov, ki so zrasle po drugi svetovni vojni, so si začele srečo postavljati za cilj svojega življenja. In to ne zgolj kolektivne sreče, ki se veže na dobrobit, pravičnost in enakost. Vse bolj so se začele pojavljati težnje k individualni sreči. In prav te vrste stremljenje danes marsikoga obsodi na večno nezadovoljstvo.

V ta projekt osrečevanja so vključeni tudi otroci, kar je absolutna neumnost. Otroci so vselej bili in bodo smisel življenja za vsakega starša, toda ne smejo biti vezani na težnjo po sreči, v smislu dodatka, ki bo nekaj zapolnil v našem življenju ali pa nove kljukice na našemu seznamu uspešnosti. Starši se zelo veliko ukvarjamo s tem, kako osmisliti očetovsko ali materinsko vlogo.

V knjigi ste napovedali, da se v romanu v odnos med Glaucom in ženo Giulio, potem ko postaneta starša, ne boste spuščali. Prav tako se v delu ne pojavlja Glaucova mati. Ženskega vidika v tej knjigi ni. Vem, da je šlo za zavestno odločitev, a zakaj?

Menim, da v literarnem delu doslej še nihče ni predstavil odnosa med sodobnim očetom in otrokom izključno iz moškega vidika. Torej, kaj za moškega pomeni hraniti in oblačiti novorojenčka, biti prisoten na porodu, po tem, ko si obiskoval tečaj o tem, kako boš "sorodil". Generacije naših staršev se s tem niso ukvarjale. Roditi je bila izključno domena matere.

Zasledil sem, da so tudi tisti, ki so temo že skušali obdelati v svojih delih, podlegli temu, da so zgodbo na določeni točki podali tudi iz ženskega vidika ali pa so se skušali poistovetiti z žensko. Tega nisem želel, zato protagonistka v mojem romanu ostaja zelo enigmatična.

Pa vendarle je v knjigi tudi trenutek iskrene sreče - ko Glauco in hči Anita najdeta izgubljeno stekleničko. Zakaj ste izbrali prav ta, po svoje infantilen trenutek?

Živimo v zelo infantilni družbi. Odrasli težijo k temu, da bi imeli vedno več in se hkrati tudi javno zelo infantilno obnašajo. Politiki si denimo privoščijo, da jočejo v javnosti. Nekoč bi to politika stalo funkcije. Podobno je s starševstvom. Infantilen oče je paradoks sam po sebi. In o tem bi lahko na dolgo razpravljali.

Po drugi strani pa ravno iskanje izgubljene stekleničke nudi očetu in hčeri iskreno radost, ki jo lahko nudi samo otroštvo. Lepota te zgodbe je v srečnem koncu, v morali - kdor išče, ta najde. Odrasli vemo, da to ni povsem res, konec ni vselej srečen. A otroštvo je polje radosti in čarobnosti, v katerem je vse mogoče. To pa je za Glauca pridobitev, saj se lahko s pomočjo hčere vrne v to obdobje. Prav tako očetovski lik v romanu nikoli ni bil mišljen kot tragičen. On dejansko v novi vlogi odkrije marsikaj, kar ga osrečuje.

Pojavi pa se tudi medgeneracijski trk med očetom in sinom...

Do danes so še vse generacije staršev in otrok prišle v konflikt. Očetje in sinovi so se sprli zaradi vprašanja nasledstva, ko pa se je pojavila moja generacija, je prestol izginil. Moja generacija ni nikoli, kot se reče, napovedala vojne staršem, ni prišlo do simboličnega uboja očeta. Ta gesta je umanjkala. Vloga očeta, kot avtoritete, predstavnika imperija oziroma vladarja sveta, izginja. Mi sodobni očetje pa se zavedamo, da moramo na novo postaviti vlogo očeta, ker ne moremo in ne želimo biti takšni očetje, kot so bili naši. Na tisti prestol se ne bo povzpel nihče več.

Pri nas prevladuje velik preplah, da bo angleščina izrinila slovenski jezik. Po vašem romanu je opaziti, da se z vdorom anglicizmov v jezik spopadate tudi v Italiji. Kako je prišlo do tega, relativno novega fenomena?

Gre za zabaven fenomen, sploh v luči, da večina Italijanov ne govori angleško, oziroma jezik pozna zelo slabo. Drži pa, da se v pogovorni jezik, tudi televizijski, anglicizme vse pogosteje vpleta, nekaj jih je celo vključenih v aktualne slovarske izdaje. Gre za nesmisel, za vrsto provincialnosti. Največ teh izrazov uporabljajo v marketingu, kljub temu, da imamo povsem primerne in uveljavljene italijanske besede. Iz literarnega vidika pa je zapaziti drug fenomen - da se v literarna dela italijanskih avtorjev prikrade angleška sintaksa. In to avtorjev, ki angleščine v resnici ne govorijo.

Vaš romaneskni prvenec Il rumore sordo della battaglia je leta 2002 izšel pri založbi Bompiani, ki ji ostajate zvesti do danes. Bi podali svoje mnenje o tem, kaj se dodaja na italijanskem založniškem trgu po združitvi skupin Rcs in Mondadori v megalomansko založniško skupino?

Že pred leti sem prišel do spoznanja, da avtorjem škodi, če govorijo o založniških poslih. Založništvo, knjige in literatura niso ista stvar. Moja zadnja knjiga, ki je lani izšla pri Bompianiju, Il tempo migliore della nostra vita, govori o legendi italijanskega protifašističnega založništva Leoneju Ginzburgu. V njegovih časih je bilo založništvo kulturna dejavnost, danes ni več tako. To je dejstvo. Razglašati, da je založništvo kulturna dejavnost, je neumnost.