Pisateljica Susanna Tamaro: Literatura zastavlja vprašanja, na katera mora odgovoriti vsak sam

Dotaknila sta se njenega skromnega življenja - piše v majhni leseni koči v glavnem pozimi, saj se čez leto posveča delu z živalmi - in velikih literarnih uspehov. Njena uspešnica Pojdi, kamor te vodi srce je bila prodana v 15 milijonov izvodih.

Pisateljica se je rodila v Trstu in bila že kot otrok v stiku s slovenskimi otroki, predvsem ko je bila na počitnicah pri babici v Opčinah, v 70. letih pa se je kot študentka prišla slovenščine učit v Ljubljano, kjer sta se tudi spoznala s Sosičem.

Ker je odraščala v povojnem Trstu, polnem konfliktov in tesnobe, ki so bili posledica druge svetovne vojne, ga je doživljala kot mesto, zavito v črnino. Morda tudi zaradi železarne in prahu, je dodala. Kljub temu meni, da je pozaba zelo kočljiva in je bolje ohranjati spomin, česar pa današnja družba ne želi. "V svetu naglih sprememb nas kar sili k pozabi," je dejala.

Kot je povedala, je bila njena prva ljubezen film. Že od nekdaj so ji bile všeč zgodbe, vendar v otroštvu ni verjela, da jih bo lahko kdaj pisala, saj v šoli ni imela dobrih ocen pri italijanščini. Prvi navdih za pisanje je doživela nekoč na sprehodu v Rimu, "ko so ji besede v mislih začele teči kot Tibera in se od takrat niso več ustavile".

Prve knjige niso naletele na uspeh, med prvimi bralci je bil tudi Sosič. Marsikdo ji je namignil, da njene knjige niso za Italijane, češ da imajo ti rajši sonce in lepa oblačila kot nemir v duši. Tako je kakšnih deset svoje zgodbe pošiljala na različne naslove. Avtoričini junaki so največkrat postavljeni v senco, a iščejo svetlobo. In prav v tem je bistvo, je poudarila.

K njeni slavi je med drugim pripomogel tudi režiser Federico Fellini, ki jo je nekega dne poklical in ji povedal, kako so ga prevzele njene zgodbe. Uspeha, ki ga je doživela z romanom Pojdi, kamor te pelje srce, se ni nadejala niti v sanjah. Ko je v časopisu La Repubblica videla, da se je delo uvrstilo na prvo mesto najbolj branih knjig, je mislila, da je šlo za napako.

Lani je v Sosičevem prevodu izšel njen avtobiografski roman Vsak angel je strašen. V njem po njegovih besedah avtorica neusmiljeno in avtoironično piše o svojem težavnem otroštvu. Pisateljica meni, da je danes literatura, ki išče družinske korenine in se naslanja na naravo, redka. Oboje nam je po njenem mnenju vzela tehnologija, zato z besedami ne znamo izražati svojih čustev, tudi tesnobe, težje tudi prisluhnimo naravi.

S Sosičem sta se dotaknila tudi religije, ki ima po njenih besedah težo predvsem z vidika identitete, ter pontifikata papeža Frančiška. Ta po njenem mnenju postavlja na glavo marsikaj. Kot pravi, je vztrajen, a osamljen pri svojem poslanstvu, predvsem pa je pristen, zato ga imajo ljudje radi.