Nika Autor in Andreja Hribernik za STA: Ustvariti fokus znotraj razgrnjene palete vsebin in tem

Zaradi zahtev beneškega bienala je nekdanja ministrica Julijana Bizjak Mlakar določila Moderno galerijo oziroma njeno direktorico Zdenko Badovinac za komisarko Slovenije za beneški likovni bienale v letu 2017. Komisarka po novem izbere kustosa oziroma kustosinjo, ki ima proste roke pri izbiri slovenskega predstavnika na likovnem bienalu. Odločila se je za Andrejo Hribernik, direktorico Koroške galerija likovnih umetnosti, ona pa je izbrala Niko Autor.

Se je bilo težko odločiti, kdo bo prihodnje leto predstavljal Slovenijo na beneškem bienalu?

Andreja Hribernik: Ne bom rekla, da je šlo za lahko odločitev, saj trenutno pri nas deluje zelo veliko zanimivih umetnikov. Bienale je neka specifična stvar. V primerjavi z drugimi razstavami oziroma nacionalnimi projekti doseže širše občinstvo. Morala sem prečesati celotno umetniško krajino, pri tem pa me je zanimalo, kateri so tisti umetniki, ki na kritičen način spregovorijo o družbeno aktualnih in socialnih temah, hkrati pa sem razmišljala o tem, katera forma izraza bi bila za bienale zanimiva.

Zakaj torej Nika Autor?

Andreja Hribernik: Teme, ki me zanimajo, Nika znotraj svoje prakse izpostavlja v različnih oblikah. Tako v obzornikih kot v Razglednicah in v vseh drugih projektih, ki jih je delala, vseskozi vzpostavlja vsebine, ki so za današnji čas zelo pomembne, kot so življenje priseljenskih delavcev in azilantov ter tematiko begunstva, skratka neke včasih celo prezrte zgodbe in krivice.

Pri Niki me fascinira tudi njen način dela. Gre v bistvu za plastenje. Niza zgodbe, ki na koncu podajo sporočilo oziroma več sporočil. Zelo lep primer iz njenega dela se mi zdi Obzornik 55, ki je del mednarodne zbirke Arteast 2000+. To je pretresljivo delo, ki se te dotakne zaradi obravnavanih tem. To je tisto, kar je bistveno, to je umetniško delo, ki ti da misliti.

Bi razkrili kaj več o projektu, ki bo predstavljen na bienalu v Benetkah?

Nika Autor: Podobno kot v preteklih delih bo tudi ta projekt predstavljal različne poskuse z vizualnim materialom, ki razmišlja o skritih, utišanih zgodbah, o opresiranih življenjih. Ukvarjal se bo z vprašanji družbene realnosti, skozi uporabo in razumevanje forme obzornika, dokumentarnega filma, esejističnega filma kot forme angažiranih praks v času, ki potrebuje upor skozi podobo in besedo.

Imate že v mislih, za kakšno postavitev bo šlo?

Nika Autor: Šlo bo za prostorsko/večmedijsko postavitev. Naredili bomo nov obzornik, kot nadaljevanje produkcije, s katero smo začeli znotraj kolektiva Obzorniška Fronta. Odpiramo različne teme, pregledujemo arhive in nabiramo material. Smo v raziskovalnem procesu, ki je v principu podoben procesu montaže pri videu ali filmu. Sproti se odpirajo ali pa zapirajo vprašanja in dileme. Verjetno še do zadnjega trenutka ne bomo vedeli, kaj bo.

Po svoje pa tudi to, da ne razkrivamo, kaj bo mogoče videti v Benetkah, odraža moj način produkcije. Ko me je Andreja povabila k projektu Muzej v Gibanju (Performing the Museum) in sem raziskovala življenje aktivistke, odvetnice in pisateljice Ljube Prenner, sem prav tako potrebovala nekaj časa za razvoj ideje, nato pa se je mesec pred razstavo zgodil begunski val in šele tedaj sem točno vedela, kaj bom oktobra predstavila na razstavi. Nato je nastal Obzornik 62, zgodbo o Ljubi Prenner pa sem prestavila za drug projekt.

Pa vam omenjena veličina in mednarodni domet bienala predstavljata kakšno omejitev pri umetniškem izrazu, glede na to, da je v vaših delih mogoče zaznati družbeno-kritično držo. Morda celo aktivizem...

Nika Autor: Ne zdi se mi, da bi bila zaradi predstavitve na bienalu v omenjenem smislu kakorkoli omejena, ali pa da bi bila pod večjih pritiskom, kot sem običajno. Svoje delo vselej opravljam z odgovornostjo in skušam v razmisleku skozi podobo in besedo najti povezave in odpirati nova vprašanja.

Glede aktivizma. Sama se ne prepoznavam kot aktivistka. Verjamem pa, da v današnjem svetu kdorkoli težko ostane brezbrižen do okolja, v katerem živi in do krivic, ki se dogajajo okoli njega. Ti procesi imajo zelo jasne posledice in te so takšne, da ljudi potiskajo v brezizhodne situacije. Težko si je zatiskati oči pred tem.

Sicer pa menim, da ne obstaja umetnost, ki deluje zunaj širšega družbenega polja. Umetnost se na dogajanje v družbi vselej odziva, na takšen ali drugačen način. Ne vem, če sem jaz znotraj tega nek aktivist. Rekla bi prej, da sem zelo konformistična. Nenazadnje imam status umetnika, lahko delam "art". To je danes zelo privilegirana pozicija.

Projekt razvijata in želita tudi predstavljati skupaj...

Andreja Hribernik: Zdi se mi super, da kustos z umetnikom vzpostavi pristen odnos, ne pa tak, da umetnik na koncu le ustvarja dela po naročilu. Kar lahko nudimo kustosi, je po mojem to, da razgrnemo neko paleto vsebin in tem, znotraj katerih se v sodelovanju z umetnikom ustvari nek fokus. Ta model dela temelji na medsebojnem sodelovanju in poslušanju in bi moral postati praksa dela v umetnosti in na drugih področjih. Gre za spoštovanje vloge drugega v nekem odnosu.

Z Niko sva pristen stik vzpostavili že v sklopu projekta Zagon, ki ga je vodila Galerija Škuc in je bil namenjen temu, da so mladi umetniki razvijali svoje ideje.

Nika Autor: Tudi meni se je že v začetku zdel zanimiv Andrejin pristop do ljudi, ki jih vabi k sodelovanju, bodisi da so to umetniki, kuratorji, teoretiki ali kritiki.

Andreja Hribernik: Zdi se mi, da je danes vloga umetnikov, inštitucij in delavcev v kulturi nasploh težka, vseskozi obstaja nek pritisk glede tega, kaj vse je treba izpolniti in kaj vse je treba narediti, si zastaviti. Menim, da je znotraj omenjenega umetnostnega polja treba pustiti tudi odprt prostor. Tako delava sedaj. Opazujeva, kako projekt za bienale nastaja, sproti pa se prilagajava in spreminjava zgodbo. In kot že rečeno, vse je še v procesu.