Ilustrator Marjan Manček za STA: Najraje rišem vse, kar je živo

Leta 1948 v Novem mestu rojeni Manček je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz angleščine in zgodovine. Med študijem se je preživljal z risanjem karikatur za domače in tuje časopise ter revije. V svobodnem poklicu je poleg ilustracij za mladinsko periodiko ilustriral več kot 200 knjig, od tega 33 avtorskih slikanic. Ustvaril je več stripov, likovnih zasnov za lutkovne predstave in devet kratkih animiranih filmov. Od leta 1981 živi in ustvarja v Selščku pri Cerknici.

Med drugim je ilustriral Mojco Pokrajculjo, Pedenjpeda, Zlato ribico, Petra Klepca, Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, Zrcalce, Kraljično na zrnu graha. Med njegovimi avtorskimi slikanicami velja omeniti Abecedeževnik, Iz dnevnika čebelice Medke, Brundo se igra in med stripi Hribce, Modrega medvedka in Cufka.

Kako vas je zaneslo v ilustracijo za otroke in mladino?

Pisatelj Slavko Pregl, s katerim sva sodelovala pri humorističnem tedniku Pavliha, mi je ponudil v ilustriranje Odpravo zelenega zmaja in ta je potem v nadaljevanjih najprej izhajala v Pionirskem listu.

Že med študijem ste se preživljali z risanjem karikatur. Kako je prišlo do vaše prve objave?

Ko sem še obiskoval novomeško gimnazijo, mi je prve karikature objavil Pavliha. Prva objavljena knjiga pa je bila Pisano okno, slikanica, namenjena najmlajšim. K mojim kratkim stripom brez besed, ki sem jih ponudil Niku Grafenauerju, uredniku pri Mladinski knjigi, je besedilo prispevala Svetlana Makarovič.

Vaš ilustratorski opus je izjemno obsežen, zanj je značilna posebna oblika humorja. Kaj vam je bila glavna spodbuda pri ustvarjanju?

Humor je blizu otroškemu dojemanju sveta in kar nekaj slovenskih pisateljev in pesnikov si je zaželelo mojih ilustracij. Družba lastnih otrok mi je bila samo dodatna spodbuda.

Ste oče treh otrok. Koliko pa so vam bili vaši otroci v navdih pri ilustratorskem delu?

Vsi trije se lahko najdejo v mojih ilustracijah od Pedenjpeda do Trske in Bajse Debelajse pa tudi vnuček je že pokukal iz slikanice Aleša Bergerja Vnučki ropotuljčki. Navdihovala me je lastna otroška duša, kot so me tudi pesmi, pravljice in zgodbe domačih in tujih avtorjev.

Že prej sem omenila, da je vaš opus izjemno obsežen. Kako vam je uspevalo vse to realizirati?

No, bilo je veliko naročil. Predvsem pa veselja do risanja, vživljanja v zgodbe drugih avtorjev, odkrivanja novih svetov literature in filma. Pri tem pa velika podpora moje žene in sodelavke Marte, ki mi je bila v pomoč še posebej pri barvanju stripov in animiranih filmov. Pri zadnjem filmu z naslovom Be je pomagal tudi sin Mitja, ki se je izšolal za filmskega animatorja na Češkem. Kar nekaj mojih knjig iz zadnjega obdobja je tudi pripravil za tisk.

Čemu je botrovala odločitev, da se boste preživljali z ilustracijo?

V 70. letih minulega stoletja so naše založbe solidno honorirale ilustratorsko delo. Tudi zato ni bilo težko sprejeti odločitve za plačano veselje. Zdaj so honorarje znatno oklestili, ampak veselje do risanja je ostalo.

Kako pri svojem ilustratorskem delu pristopate k besedilom drugih avtorjev?

Enkrat ali večkrat preberem besedilo, s svinčnikom skiciram prve likovne ideje. Potem se naloge lotim bolj temeljito: preštudiram tematiko, napravim več skic in na koncu izberem najbolj zanimivo in ustrezno besedilu.

In kako je pri vaših avtorskih delih? Je najprej lik, ki vam narekuje zgodbo, ali je zgodba, za katero oblikujete lik?

Skoraj vedno je najprej lik ali več likov. On ali oni me vpeljejo v zgodbo in potem skupaj zgradimo sceno.

Že dolga leta ustvarjate za revijo Ciciban. Zanjo je nastal tudi lik Modrega medvedka. Kako se vam porodil ta?

Za Cicibana rišem že dobrih 40 let. Moj lik Brundo Rjavček, ki je v stripu izhajal v Cicibanu v času urednikovanja Boža Kosa, je skočil v morje in se spremenil v Modrega medvedka. Ta je potem nekaj let nastopal v stripu in Ciciban ga je posvojil kot maskoto. Kot tak se pojavlja še v Cicidoju.

Rišete s tušem in barvate z akvarelom. Zakaj vam ta tehnika najbolj leži?

Čeprav sem sam precej zamotan, mi najbolj ustreza enostavna likovna zvrst - perorisba. Risba je glavna, barva je kot smetana na torti.

Ustvarjate v različnih medijih in obvladate različne pristope. Kateri vam je najbližji?

Vsak od njih je zame izziv posebne vrste in povsod je lahko veliko ustvarjalne radosti, pa tudi težko premagljivih ovir. Med vsemi je filmska animacija najbolj zahteven in dolgotrajen proces, saj poleg risbe zahteva še smisel za gib, čas in zvok.

Katere knjige so vas pritegnile v otroštvu?

Dobro se spomnim Mojce Pokrajculje, ki jo je ilustrirala Mara Kralj. Najraje pa sem prebiral slikanico Medvedek Neewa z ilustracijami Mikija Mustra. Občudoval sem ilustracije Hinka Smrekarja in Maksima Gasparija. Kot otrok sem si v mestni knjižnici izposojal kupe ilustriranih knjig.

Kaj ste v slikanicah še posebej cenili takrat in kako gledate na ilustracijo danes?

Obvladovanje figure, jasno karakterizacijo likov in dramatičnost. Danes, se mi zdi, je tega manj, več pa je domišljije, dobrih oblikovalskih rešitev. Žal je tudi več pocukranih ilustracij, ki se ponujajo v naših knjigarnah in trgovskih centrih.

Kaj je oblikovalo vaš značilen humor?

Mama mi je vživeto pripovedovala pravljice. Oče je bil blage narave in se je rad šalil. Svojim sorodnikom je ob njihovih osebnih praznikih pošiljal duhovite pesmice in jaz sem jih ilustriral. Domov je prinašal "list za pametne Slovence", Pavliho, in ob njem sem vzljubil humor in karikaturo.

Kaj najraje rišete in s čim se najbolj mučite?

Najraje rišem vse, kar je živo: ljudi, živali, tudi drevesa. Kar s težavo se pa lotim denimo strojev ali pohištva.

S čim se ukvarjate trenutno?

Slikam na ogledalo, izbiram ilustracije za razstavo v Galeriji Krka v Novem mestu, hkrati opravljam korekture za slovaško izdajo moje slikanice Iz dnevnika čebelice Medke.

In za konec še, kaj vam, ob številnih nagradah, ki ste jih prejeli, pomeni nagrada Hinka Smrekarja za življenjsko delo?

Vsako priznanje godi, če pa to prihaja s strani stroke, je toliko bolj pomembno. Ob skrbnem zbiranju ilustracij za letošnji bienale ilustracij v Cankarjevem domu in za razstavo v Novem mestu pa vidim, da je moje minulo delo vredno te nagrade.