V filmskem muzeju od Langovih kipov do slavnega kurenta iz Praznovanja pomladi

Četa projektorjev, večina Iskrinih, razstavljena na hodniku prostorov kinoteke na Metelkovi, kjer se nahajajo uprava in vsi oddelki, razen programskega, deluje kot vrsta stražarjev. In ti stražarji ob letošnji 20-letnici kinoteke bdijo nad posebnim zakladom, ki ga hrani muzejski oddelek. V vitrini nasproti so razstavljeni kipi, ki jih je leta 1915 v Ljutomeru med bivanjem pri pionirju slovenskega filma Karolu Grossmannu ustvaril nemški režiser Fritz Lang.

Gre za edine v svetu znane Langove kipe. V vitrini so na ogled kopije, originali pa so zaradi izredne vrednosti shranjeni na varnem. Ob kipih so na ogled kostum Alenke Bartl za film Umetni raj v režiji Karpa Godine iz leta 1990, v katerem je umetniško interpretiral Langovo in Grossmannovo srečanje, ter Grossmannove fotografije.

To je zgolj uvod v zgodbo, ki jo vodja muzejskega oddelka od leta 2012, kustosinja in muzejska svetnica Metka Dariš snuje s sodelavcema Špelo Čižman in Martinom Podrzavnikom.

Slovenska kinoteka - edini državni filmski muzej

Muzejski oddelek ima korenine v Filmskem muzeju, ki ga je leta 1973 ustanovilo Društvo slovenskih filmskih delavcev. Leta 1979 je Filmski muzej postal del Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, s pričetkom delovanja Slovenske kinoteke (1994) in njeno ustanovitvijo (1996) pa je muzejska zbirka postala integralni del kinoteke. Poleg republiških podjetij, ki so se ukvarjala s filmom (Triglav film, Vesna film), so eksponate darovali filmski ustvarjalci, raritete pa se je odkupilo.

Kateri od eksponatov se je v zbirki znašel tudi po "srečnem naključju". Nad zbirko je od leta 1976 do leta 2012 bdela z Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo nagrajena Lilijana Nedič. Prav ona je skupaj s Silvanom Furlanom v času ustanavljanja Slovenske kinoteke naletela na edino ohranjeno kopijo filma Ko sem bil mrtev (1916) nemškega režiserja Ernsta Lubitscha. Film je bil restavriran in prvič prikazan ob praznovanju 100-letnice filma.

Današnji muzejski oddelek kinoteke hrani vse s filmom povezane reči, ki so pomembne kot filmska dediščina, med njimi scenarije, dokumente, scenografske in kostumografske skice, filmsko tehniko, filmske plakate in tiskovine ter obsežno fototeko. Ne hranijo pa filmskih kopij. Te so varno shranjene v arhivskem oddelku.

Dolgočasna dokumentacija razkriva marsikaj

Metka Dariš pove, da je dokumentacija morda za ogled najmanj zanimiva, a razkriva marsikaj. Denimo, kateri projekti so padli v vodo. Iz nekaj dokumentov in ohranjenih skic je moč razbrati, da se je priznani in mednarodno uveljavljeni scenograf Niko Matul dogovarjal za snemanje filma pri Ptuju po knjigi Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča pisateljice Ivane Brlić-Mažuranić s priznanim britanskim režiserskim dvojcem Powell-Pressburger (Rdeči čeveljci).

Na steni oddelka visi pano z Matulovimi scenografskimi skicami. Slovenski scenograf je zasnoval scene za tri zgodovinske filme italijanskih producentov z letnico 1962 - Solo contra Roma v režiji Luciana Riccija ter Il vecchio testamento in Anno 79: La distruzione di Ercolano, oba v režiji Gianfranca Parolinija. Za potrebe snemanja omenjenih filmov so pri Gramozni jami v Ljubljani postavil Jeruzalem, Rim in Herkulanum.

Status muzeja je Slovenska kinoteka pridobila leta 2000. Kot je pojasnila Metka Dariš: "Za nas je filmsko platno razstavni prostor. Naši eksponati so tako primarno filmi. To, da si lahko ogledaš neko filmsko delo v izvorni obliki, tako kot je bilo zamišljeno, je naša osrednja naloga."

V zbirki maska kurenta iz Praznovanja pomladi ter plakat Kekca v kitajščini

Filmska dediščina, ki jo hrani muzejski oddelek, je razdeljena v več zbirk. Marsikdo bi pomislil, da imajo ogromno garderobno omaro, polno kostumov iz priznanih slovenskih filmov. A ni tako. V hrambi imajo le okoli 40 kostumov iz celotne slovenske filmske zgodovine.

Sogovornica pojasni, da so pri snemanju slovenskih filmov kostume večinoma reciklirali, kot je v navadi tudi danes. Ustvarjalci si kdaj oblačila izposodijo iz trgovin, včasih pa kdo na set prinese kar svoja, zasebna oblačila. "Iz Kekca recimo nimamo nobenega kostuma. V zbirki pa imamo par lesenih cokel, za katere domnevam, da so jih uporabili v več filmih, ki so bili vsebinsko vezani na kmečko okolje, ne zgolj v Kekcu," je povedala Metka Dariš.

Tako ne morejo pokazati prav veliko filmskih kostumov. A radi bi katerega videli. Pokaže masko kurenta, ki je bila uporabljena v filmu Praznovanje pomladi (1978) v režiji Franceta Štiglica.

Včasih prejmejo tudi klice filmskih navdušencev, ki se želijo spomniti, iz katerega filma že je določen odlomek. Zaposleni jim z veseljem priskočijo na pomoč. Hranijo tudi bogato zbirko filmskih plakatov, ki jih je bilo že večkrat moč videti na različnih razstavah. Kaj pa za filmoljube, bi katerega pokazala?

Za šalo Metka Dariš odpre predal z erotičnimi plakati, med katerimi se pod več zaščitnimi plastmi skriva plakat za enega od kultnih erotičnih filmov o Emmanuelle. Nato kot zanimivost pokaže reprodukcijo plakata, ki so ga Kitajci oblikovali ob gostovanju Kekca po svoji deželi: "Šalimo se, da je Kekec definitivno najbolj gledan slovenski film, saj si ga je ogledalo več milijonov ljudi, in to sinhroniziranega v kitajščino."

Posebna je tudi zbirka razglednic od leta 1900 dalje, ki je posvečena zasebnikom, ljubiteljem filma. V njej so številne podpisane razglednice, že pred pol stoletja pa je videti, da so se zvezdniki znašli, saj so bili njihovi podpisi na razglednicah, namenjeni oboževalcem, kar natisnjeni.

Jedro zbirke likovnih predlog za slovenske risane filme predstavljajo risbe Zvonka Čoha in Milana Eriča iz kultnega animiranega filma Socializacija bika? (1998), v zbirki umetniških del pa med drugim hranijo risbe iz Hollywooda Božidarja Jakca (1929-1931).

Čez leto manjše razstave, posvečene tudi manj izpostavljenim filmskim poklicem

Pod Muzejski oddelek sodi tudi Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači, kjer sta na ogled edini stalni razstavi kinoteke - postavitev, posvečena slovenskim igralkam in igralcem, ter razstava o Iti Rini.

Slovenska kinoteka zaenkrat nima svojih, večjih razstavnih prostorov. Manjše razstave pripravljajo v Dvorani Silvana Furlana ali v prostorih na Metelkovi. Večje razstave vežejo na posamezne projekte, denimo obletnice in raziskave, večinoma v sodelovanju z drugimi muzeji in galerijami po Sloveniji.

Metka Dariš v ospredje rada postavlja običajno manj izpostavljene filmske poklice - direktorje fotografije, scenografe, kostumografe in avtorje glasbe za filme: "To so poklici, ki so za film zelo pomembni, a se večina ljudi tega ne zaveda. Gre za ozaveščanje, da za filmi stoji celotna ekipa. Ljudi med gledanjem filma večinoma zanima zgodba, ne razumejo pa, koliko dela je zadaj - kako pomembna je montaža, kje stoji kamera, kakšna je svetloba." Ljudem iz teh poklicev se vsako leto trudijo pokloniti razstavo.

A kdaj je težko. To, koliko predmetov s snemanja je ohranjenih, je nenazadnje odvisno tudi od samih filmskih ustvarjalcev: "Matul je bil tip človeka, ki je vse hranil, po drugi strani pa iz zapuščine prav tako priznanega scenografa Mirka Lipužiča nimamo skoraj nič, ker on enostavno ni hranil ničesar."

Od zavedanja, kako pomembno je koščke slovenske filmske zgodovine hraniti za zanamce, je tudi danes odvisno pridobivanje filmskih predmetov iz sodobnih produkcij. "Zelo se trudimo, da bi ozavestili vse slovenske filmske ustvarjalce, da so vse stvari, ki jih ustvarjajo, dragocene kot bodoča filmska dediščina in zato vredne, da se ohranijo. Namesto da jih po končanem projektu zavržejo, naj jih prinesejo k nam," je pozvala vodja muzejskega oddelka. Odprtih rok sprejemajo tudi predmete, ki jih hranijo zasebniki.