Elza Budau ob 75. jubileju: Srečo imam, da v meni še živi radoveden in igriv otrok

Kot je poudarila, lahko, zahvaljujoč živemu notranjemu otroku, še danes ustvarja. Med drugim pripravlja pesniško zbirko, za katero je že napisala 20 pesmi.

Sicer pa je, kot je dejala, nenazadnje tudi srečna, da je sploh še živa. Ob branju črne kronike se ji večkrat utrne misel, da ima srečo, da je še ni umoril "kakšen neuslišani ljubimec", se je pošalila.

V Beogradu rojena Elza Budau je najprej študirala arhitekturo, nato pa se je zaposlila na Radiu Slovenija. Podpisala se je pod romana Diagram neke ljubezni (1962) in Ljubezen v f-molu (1987).

V dobrih dveh desetletjih zlatih časov slovenske popevke je bilo med avtorji besedil največkrat njeno ime. Med uspešnice, ki jih podpisuje, sodijo Nasmeh poletnih dni, Ti si moja ljubezen, S teboj, Pegasto dekle, Sto majhnih nežnosti, Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak in Poletna noč.

Za svoja besedila je dobila vrsto nagrad, tudi mednarodnih. Leta 2004 je prejela viktorja za življenjsko delo, leta 2007 pa za svoj radijski in glasbeni opus tudi Ježkovo nagrado. V utemeljitvi nagrade so tedaj med drugim zapisali, da so bile "mnoge njene pesmi, ki jih je napisala za skladbe naših najeminentnejših avtorjev zabavne glasbe, pravi mali literarni biseri. V njih je nežna in topla, pa malce navihana in prešerna, zanesena in razmišljujoča, navdušena in razočarana".

Izpostavili so tudi radijsko oddajo Večerni utrinek, za katero je goste izbirala izredno subtilno in jih prikazovala s poslušalcem manj ali povsem neznane plati, oddaje pa je obogatila z veznim besedilom, ki je mejilo že na pravo pesniško govorico.

Lani so v Križankah v sklopu Ljubljana Festivala pripravili njej posvečeno Poletno noč. Na večeru je bilo mogoče prisluhniti 20 pesmim na temo ljubezni izpod njenega peresa, ki so jih zapeli priznani slovenski izvajalci ob spremljavi Big Banda in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod taktirko Patrika Grebla.