Andrej Hrausky v svoji novi knjigi o simbolih v Plečnikovi arhitekturi

O Plečniku je bilo po njegovih besedah napisanih že ogromno knjig, ki pa jih danes večinoma ni več možno najti v knjigarnah. V letih 1996, 1997 in 1998 so skupaj z Janezom Koželjem in Damjanom Prelovškom Plečnikov opus obdelali v treh knjigah. In če jih je tedaj najbolj skrbelo to, ali bodo sploh našli vse Plečnikove arhitekture, je zdaj čas, da se začnemo ukvarjati s tem, kaj je arhitekt mislil, je povedal Hrausky. Dodal je, da njegova nova knjiga ni dokončen obračun s Plečnikovo simboliko, je pa prvi korak.

Poudaril je, da se je s stvarmi, kot je Plečnikova arhitektura, treba ukvarjati vedno znova. Ocene, podane pred dvema desetletjema, je treba danes ponovno preveriti, saj vsaka doba na stvaritve minulih obdobij gleda na svoj način. "In če hočemo govoriti o pomenu Jožeta Plečnika, moramo vedno znova govoriti o tem, kaj nam s svojo arhitekturo sporoča," je dejal.

Ideja za knjigo se je porodila iz njegovih predavanj o Plečniku. Kot je povedal, je večkrat zaprošen, da o njem predava in ker rad svoja predavanja vedno malo spreminja, se je začel ukvarjati tudi s simboli v Plečnikovi arhitekturi.

Umetnostnozgodovinska stroka Plečnikovo dunajsko obdobje označuje kot avantgardno, praško, kamor je odšel po Dunaju, pa kot monumentalno. Kot je poudaril Hrausky, je na Dunaju Plečnik res bil avantgarda in je v uporabi novih tehnologij in oblik tekmoval z Maksom Fabianije in Ottom Wagnerjem. V Pragi pa je bil nekaj časa brez dela in je verjetno veliko obiskoval knjižnice, in takrat je nastala njegova architectura perennis - večna arhitektura. Takrat se je Plečnik odvrnil od avantgarde in svojo arhitekturo postavil na drugačne temelje.

Vprašal se je, kaj je prva naloga arhitekture, in to je preseganje človeške minljivosti v času. Plečnika je torej, kot je povedal Hrausky, zanimala arhitektura, ki bo preživela. Spraševal se je, kako oblikovati arhitekturo, ki bo razumljena tudi čez 100 let. Zato se je obrnil v antiko, stari Egipt in uporabil arhitekturni jezik, ki je razumljen že tisočletja. Vendar pa, kot je poudaril Hrausky, Plečnik vedno ponudi več plasti.

Njega samega je, kot je povedal, zanimala predvsem ta večplastnost. Vendar pa, kot je poudaril, lahko nekdo simbole v Plečnikovi arhitekturo razume tudi drugače kot on sam. Plečnik namreč skuša gledalca angažirati in potegniti v svojo arhitekturo na način, da mora participirati svoje mnenje.

Knjigo je založilo družinsko podjetje Lili in Roza d.o.o. Založnik Primož Peterca je povedal, da so jo že skoraj razprodali in da razmišljajo o ponatisu. Dodal je, da se trenutno prevaja v angleščino, bo pa izšla tudi v češčini.

Hrausky je na predstavitvi knjige spregovoril tudi o vpisu Plečnikovih del na Unescov seznam svetovne dediščine. Slovenija in Češka namreč sodelujeta pri pripravi projekta nominacije stavbnih in urbanističnih del Plečnika za vpis na Unescov seznam.

Poudaril je, da gre za zelo zahteven projekt, težava pa je po njegovih besedah tudi v tem, da na Unescovem seznamu prevladujejo vpisi iz Evrope, zato se druge države upirajo novim vpisom evropskih lokacij. In zato se tudi postavljajo vsako leto večje prepreke, je dejal Hrausky ter izrazil obžalovanje, da Slovenija Plečnika ni vpisala na seznam pred desetletjem, ko bi to bilo lažje. Obenem je posvaril, da bolj ko bo odlašala, manj bo možnosti, da ji bo to uspelo.