Metka Krašovec: Med mediteranskim temperamentom in protestantskim delovnim urnikom

Groza pred dogmatičnostjo

Metka Krašovec (1941) je v pogosto citiranem eseju o svojem življenju in delu z naslovom Ogledalo, čas zapisala: "Kar pomnim, sem bila drugačna in od drugod. Neprestano smo se selili - v Beograd, San Francisco, New York, ponovno v Beograd, in nazaj v Ljubljano, kjer sem bila zopet nekdo od drugod. (...). Nikjer nisem pognala korenin, zelo lahko bi živela kjerkoli. Konstanta je hrepenenje po Mediteranu, vendar nisem tam doma."

In še: "Vzgoja in to neprestano menjavanje ambientov, jezikov, navad, spoznavanje novih in različnih ljudi mi je že od zgodnjega otroštva privzgojilo 'questoning of authority', zavest o relativnosti vsega, grozo pred dogmatičnostjo na katerem koli področju ter pred zaprtostjo majhnega prostora."

Očetova diplomatska služba, napredna miselnost matere, nenehno izobraževanje in čudenje so ključno prispevali k temu, da Metka Krašovec po svetu ne hodi s plašnicami na očeh, jo je pa, kot pravi v redkih intervjujih, groza množice. Ceni prijateljstva in večno spodbudo, ki ji jo je nudil pokojni soprog, pesnik Tomaž Šalamun.

"Umetnik ne more delati v praznem prostoru, potrebuje pogled vsaj še enega človeka, ki je v sozvočju z njegovo senzibilnostjo. Zlasti če si nagnjen k dvomom, ki so sicer nujni, lahko pa te tudi zmeljejo. Malo je ljudi, ki slike še gledajo. Ponavadi jih klasificirajo in ker človek običajno vidi le to, kar mu je znano, zelo težko vidijo in tudi sprejmejo novum. Tomaž ima to sposobnost, da bliskovito zazna bistvo, pride do srži novega, pa čeprav se šele samo rahlo nakazuje, njegova percepcija je natančna, sveža in ostra kot skalpel," je Metka Krašovec zapisala v omenjenem eseju iz leta 1994.

Motnja v sistemu

Metka Krašovec zase pravi, da njenega dela ni mogoče jasno uvrstiti, kar pogosto zmede tudi likovne kritike. Zase pravi, da je bila vedno motnja v sistemu. Tisto, kar bi nekateri videli kot slabost, sama razume popolnoma drugače, menjava stilov in tehnik je znak, da se umetnik razvije, da išče in se čudi. Pri svojem delu se nikoli ne ponavlja, nikoli ni bila pozorna na razvoj vizualnih teorij. Od znamenitih rdečih slik Frančiškanske cerkve, postelje, obešenih plaščev, ki priklicujejo njihove lastnike, postelj, bolnišnične sobe do znamenitega cikla glav, poimenovanega Prisotnosti, in serije pokrajin, nekakšnih rajskih vrtov. Ključna v opusu Metke Krašovec je tudi risba, ki je samostojna in ne služi le kot priprava na sliko. V risbi, kot pravi sama, ni predpriprave, gre za zelo neposredno ustvarjanje, pri katerem ne ve, kaj bo na koncu nastalo.

Metka Krašovec je najbolj znana prav po ciklu Prisotnosti iz 90. let. Spominja se, da se je prve "glave", ki je nastajala, najprej ustrašila. Diapozitiv je poslala Šalamunu, ki se je takrat mudil v ZDA. Šalamun je bil navdušen, podprl jo je, zato je nadaljevala. V tem kontekstu Metka Krašovec rada na pol v šali citira pesnico Gertrduo Stein, ki je zapisala, da kritika umetniku nič ne pomaga, potrebno ga je hvaliti.

Metka Krašovec se zaveda, da je s Prisotnostmi hodila po robu. Umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, sicer zelo privržen njenemu delu, je ob retrospektivi v Moderni galeriji pred petimi leti v razstavnem katalogu obravnaval predvsem njeno risbo.

"Ni težko videti, da so bile njene risbe v 80. letih pogumen upor proti konvencijam. Ampak v nekem smislu se je pozneje slikarka hotela upirati prevladajočim predstavam tudi in ravno s tistim, kar je bilo videti najbolj konvencionalno; mislim na tista dela, ki se ne ustrašijo zazrtosti v preteklost in 'sladke' lepotnosti," je zapisal Komelj.

"Ampak pri mnogih slikah Metke Krašovec se mi zdi problematično prav to, da v lepoti ne gredo tako daleč in se pogosto ustavijo pri všečnosti, ki me pogosto spominja celo na new age. Mislim, da se slikarka te pasti zaveda. A zaradi nenehne nevarnosti, da bi zapadla v kič, se noče odpovedati viziji, v imenu katere gradi svoje podobe, ampak zavestno hoče hoditi po robu prepada," je zapisal Komelj.

Njena ambicija - zven slike

Metka Krašovec je nekajkrat poudarila, da nekatere slike sliši. Ob tem omenja Kandinskega. V newyorškem muzeju sodobne umetnosti jo tako zelo moti, ker so tri slike postavili eno zraven druge, kar je podobno, kot bi trije gramofoni igrali različno glasbo eden zraven drugega. Fra Angelico ima, kot pravi slikarka, nekaj slik, kjer se zvok zelo jasno sliši. Ob eni, Snemanje s križa, sliši koral. Pravi, da kaj takega, da bi slike zvenele, ne bo nikoli dosegla. V šali doda, da upa, da bi njene slike vsaj brnele, malo piskale.

"Veliko lažje bi mi bilo, če bi se pridružila prevladujočim trendom, samo da so me vse te konstrukcije, vse te "ideje" dolgočasile. Tako dolgočasile kot tisti ameriški filmi, ki vse tako in tolikokrat razložijo, da je tudi tepcu jasna zgodba, česa drugega pa tako in tako ni. Slikarstvo pa je misterij, alkimija. Včasih se počutiš res kot bog, ki ustvari podobo iz nič. Misterij je tudi sam proces dela, ko imaš sicer res neko idejo v glavi, preden začneš z delom (pri slikah, ki so grajene), ampak v procesu dela samega pa nisi več ti tisti, ki kontrolira postopek, nisi ti tisti, ki slika. To se seveda dogaja samo takrat, ko nastanejo najboljša dela."

"Takrat ne veš, resnično ne veš, kako si jih naredil, kako so nastajala, in jih tudi ne moreš ponoviti - ne moreš naslikati še enkrat enake slike. Pa ne samo, da ne moreš; tudi ne znaš. Sploh pa moram ponovno poudariti, da to, kar nastane dobrega, nas vedno presega. In kar te presega, ne more nastati iz tebe, ampak prihaja od drugod. Zato tako začudenje in hvaležnost in tudi strah, da tega ne bo več. Dobra slika se dela sama in edino, kar lahko narediš, je, da ne prekineš njenega toka nastajanja, da ji ne vsiljuješ svoje volje. Tak proces zahteva popolno izolacijo, vsaka najmanjša motnja to zmoti in mora preiti zopet veliko časa, da prideš nazaj v pravo lego. Se pa ne da prisiliti - kot ne moreš reči 'sedaj se pa počutim tako, da bi se zaljubila, le še objekt moram najti," je Metka Krašovec pred leti povedala v pogovoru za časopis Pogledi.

Niso me še ukrotili

Ob oktobrskem jubileju, ko je praznovala 75 let, je Metka Krašovec za STA povedala, da je "še vedno niso ukrotili". V zadnjem času se posveča predvsem delom na papirju, ob tem še vedno tudi slika, čeprav bolj počasi. Ob jubileju si želi, da bi lahko spet "slikala s polno paro".

Metko Krašovec je vedno zanimala lepota kot nekaj, s čimer bi lahko operirala, ne da bi jo to odvedlo v sladkobnost ali kič. Kot je povedala, jo lepota še vedno zelo zanima, toliko bolj, ker je danes izrinjena v banalnost.

Umetnica, ki je bila več kot tri desetletja tudi vpeta v pedagoški poklic, bila je profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pravi, da tega na pogreša. "Bilo je lepo, ampak trajajo je 31 let. Nato pride čas, da začne človek poučevati sebe," je povedala.