Slovenija 19.1.2017 12:09

Režiser filma Rdeča želva de Wit: Čas ima poetično tišino

Ljubljana, 19. januarja - Ljubljanski Kinodvor je ob premieri celovečernega animiranega filma Rdeča želva gostil nizozemskega režiserja Michaela Dudoka de Wita, ki je spregovoril o času, tišini, ljubezni, tovarištvu, domotožju in minevanju. Želva iz naslova je, kot je povedal v sredinem pogovoru, simbol mirnosti, brezčasnosti, hkrati pa jo določa distanca.

"Želva hkrati ni žival, ki bi jo ljubkoval, ni zelo prikupna," je povedal režiser, ki se je zanjo odločil intuitivno.

Celovečerni animirani prvenec de Wita, ki je leta 2001 prejel oskarja za kratki animirani film Oče in hči, je prva mednarodna koprodukcija velikega japonskega studia Ghibli.

Moški doživi brodolom in se znajde na tropskem otoku, ki ga naseljujejo želve, raki in ptice. Sprva se poskuša vrniti v prejšnji svet s splavom iz bambusovih palic. Toda pot mu venomer prekriža ogromna rdeča želva, ki vsakič, ko se odpravi na morje, uniči njegovo plovilo. Zakaj mu želva ne pusti oditi? Animirani film nas skozi kombinacijo risanih in digitalnih tehnik animacije ter s pomočjo bogate palete vzhodnjaških in zahodnih slikovnih vplivov zapelje v zgodbo o prelomnih trenutkih v življenju človeškega bitja, so o filmu zapisali na lanskem Liffu.

K temama minevanja, domotožja in bližine se režiser ves čas vrača. Zanima ga, kako o njih spregovoriti na umirjen, tih, poetičen način, kot je to storil že pri Očetu in hčeri. "Čas ima poetično tišino, ki me skozi navdihuje," je po slovenski premieri povedal de Wit. V primeru nedialoške Rdeče želve je veliko pozornosti posvetil sencam, ki prispevajo k večji prepričljivosti, večji umeščenosti v čas ter povezanosti ljudi in narave. Tudi ljudje, oče, mama in sin, so vedno animirani v kontekstu narave, ni pa velikih planov njihovih izrazov na obrazih, saj pri animaciji ti ne delujejo prepričljivo, je v pogovoru po filmu povedal režiser.

Veliko o njegovem dojemanju časa pove podatek, ki ga je delil z občinstvom. Vedno znova je fasciniran, ko v rokah drži album, v katerem so zbrane fotografije posameznika od otroštva do starosti. Kako je mineval čas, koliko vsakodnevnih ponovitev, vzorcev in tihega minevanja je skritega med fotografijami, se vedno znova sprašuje režiser, ki je za Rdečo želvo prejel že vrsto nagrad.

Med drugim je film prejel posebno omembo žirije v sklopu Posebni pogled v Cannesu ter nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI in nagrado mladinske žirije Kinotrip na Liffu. Evropska filmska akademija ga je med drugim nominirala za najboljši animirani celovečerec.

"Film zgodbo pripoveduje linearno in krožno. Uporablja čas za podajanje njegove odsotnosti, kot glasba lahko poudari tišino. Prav tako govori o resničnosti smrti. Človekova težnja je kljubovati smrti, se je bati in se ji upirati, kar je tako zdravo kot naravno. Vendar lahko obenem intuitivno spoznamo prelepo dejstvo, da smo čisto življenje in nam smrti ni treba nasprotovati. Upam, da film izraža to občutje," pravi de Wit.