Mušičevi dnevi v Narodni galeriji ob novi postavitvi stalne razstave

Stalno razstavo Mušičevih del so v Narodni galeriji odprli maja lani. V prenovljenem Narodnem domu jo je omogočila donacija umetnikove nečakinje Vande Mušič, ki je galeriji delno podarila delno omogočila dolgoročno izposojo družinske zbirke.

Prvotna postavitev je vključevala 62 umetnin, v galeriji pa so že tedaj napovedali, da bodo izbor razstavljenih umetnin ciklično spreminjali. Poleg tega so 150 Mušičevih umetnin iz zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič in iz zbirk Narodne galerije predstavili tudi v katalogu, ki je pospremil odprtje stalne razstave.

Nekaj umetnin so na novo predstavili že lani, tokrat pa so sledile večje spremembe. Zaradi občutljivosti in muzejskih standardov razstavljanja so med drugim menjali kar 42 del na papirju. Nova postavitev stalne razstave Mušičevih del tako obsega približno 50 oljnih in akrilnih slik, akvarelov, grafik, risb in ponovno tudi vezenino, ki so jo posodili v Galeriji sodobne umetnosti v italijanskem Tržiču.

Kot so zapisali v galeriji, tudi nova postavitev sledi kronologiji in ciklom Mušičevega ustvarjalnega opusa s poudarkom na bolj povednih delih znotraj zbirke. Razstavljeni so zgodnji mediteranski motivi, ki so slikarja navdihovali od Dalmacije do Benetk, in njegovo ustvarjalno pot vodili v pomembno obdobje upodabljanja konjičkov. V tokratnem izboru je večji poudarek na razvoju sienskega grafičnega cikla, vodilni poudarki pa ostajajo na znamenitem ciklu Nismo poslednji, starostnih avtoportretih in beneških krajinah in vedutah.

Mušičeve dneve bo drevi v sklopu Četrtkovanj uvedlo predavanje konservatorke-restavratorke Simone Škorja, ki bo predstavila Mušičevo slikarsko tehniko. Za 5. in 8. februar napovedujejo prost vstop na razstavo, napovedujejo pa tudi javno vodstva, predavanja in delavnice. Mušičevi dnevi v Narodni galeriji se bodo sklenili 12. februarja na 108. obletnico umetnikovega rojstva.

Zoran Mušič (1909-2005) je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Svoje motive je ves čas navezoval na Kras in na kraške prizore. Zanimanje evropske javnosti je pritegnil z upodabljanjem konjičkov, svetovno prepoznavnost pa je dosegel s ciklom Nismo poslednji.

Mušič se je rodil v Bukovici na Primorskem. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa skoraj vse do smrti je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan.