Andreja Breznik za STA: Slovenski arheološki parki so potencial za kulturni turizem, a manjka nekaj vizije, drznosti in podjetniške miselnosti

Andreja Breznik je leta 2003 diplomirala iz arheologije na ljubljanski Filozofski fakulteti, leta 2012 pa doktorirala na Fakulteti za družbene vede z nalogo Upravljanje arheološkega parka v RS s področja menedžmenta neprofitnih organizacij in dediščinskega menedžmenta. Ukvarja se s področjem upravljanja kulturnih spomenikov na prostem ter z možnostmi njihove vključitve v javno življenje in turizem. Od leta 2006 je zaposlena v Narodnem muzeju Slovenije kot kustosinja pedagoginja.

V opisu vaše knjige piše, da gre za prvi poljudno pripravljen vodnik po vseh slovenskih arheoloških parkih. Predstavljenih je 44 parkov, ki so povezani v 34 izletov. V knjigo niste uvrstili Ljubljanskega barja. Ali se to ne uvršča med arheološke parke? Kakšna je definicija arheološkega parka?

Barje trenutno še ni arheološki park. Po definiciji je arheološki park območje, na katerem so na prostem predstavljene arheološke ostaline. Barje je trenutno najdišče, kjer je še vse - z izjemo nekaj kolov - pod zemljo, torej javnosti nevidno. Cilj arheološkega parka pa je prezentacija arheoloških ostalin na prostem. Nekaj informativnih tabel še ne ustreza tem kriterijem. Je pa v teku izgradnja arheološkega parka, ki naj bi bila končana do leta 2020.

V vodniku so zajeti arheološki spomeniki iz kamene in kovinske dobe, rimskega in poznorimskega obdobja ter višinske utrdbe na območju Slovenije. Posebno poglavje se imenuje Claustra Alpium Iuliarum. Poveste kaj več o t.i. slovenskem kitajskem zidu in višinskih utrdbah?

Največji rimskodobni spomenik pri nas so zapore Julijskih Alp, ki so jih antični pisci poimenovali Claustra Alpium Iuliarum, sama pa jih primerjam s kitajskim zidom. Skoraj 90 kilometrov dolg obrambni sistem se razteza od Tolmina preko Ajdovščine, Vrhnike, Velikih Lašč, Babnega polja pa vse do Reke na Hrvaškem.

Danes po krivici prezrt zid so gradili konec 3. in v 4. stoletju po zamisli rimskih vojaških strategov. Že konec 2. stoletja so rimski imperij začela ogrožati plemena izza rimskega limesa, ki so uspešno prodirala do območja današnje Italije, kar je bil center tedanjega rimskega imperija. Ime izhaja iz antičnih predstav, da Julijske Alpe segajo vse do Snežnika.

Višinske utrdbe pa so bile utrjene naselbine na vzpetinah, neke vrste pribežališča, ki so jih ustvarjali staroselci - ti so bili mešanica Rimljanov, Keltov in še kakšnega ljudstva -, ko so se umikali pred plemeni, kot so Goti, Huni in Langobardi. Rimski imperij v 4. in 5. stoletju, ko je začel propadati, ni več zmogel zagotavljati varnosti državljanom. Situacijo lahko primerjamo z današnjo, ko begunci iz istega razloga zapuščajo domovine.

Kje so še potencialna najdišča arheoloških parkov, verjetno še ni vse raziskano?

Vsekakor je to Ptuj, antična Poetoviona, ki se razteza od današnjega Ptuja do Hajdine. To je bilo največje rimsko mesto na ozemlju današnje Slovenije. A tu manjka politične volje, da bi se ta predel predstavil javnosti. Arheologi si za to že vrsto let neuspešno prizadevajo, jim je pa uspelo rahlo spremeniti traso avtoceste proti Hrvaški ter tako zaščititi ostaline.

V okviru avtocestnih izkopavanj so na lokaciji Školarice odkrili tudi t.i. Primorske Pompeje. V bližini tovarne Lama se nahajajo dva metra visoki ohranjeni zidovi z mozaičnimi tlemi. To najdišče je zdaj zasuto z zemljo in tako ohranjeno.

Eno takšnih najdišč je seveda tudi Ljubljansko barje.

Ste obiskali vseh 44 parkov? Se vam zdi, da so dobro označeni in vzdrževani? Ostaline Herkulovega templja na Miklavškem hribu v Celju je denimo težko najti.

Da, obiskala sem vse parke in to ne le enkrat, ter na podlagi terenskih obhodov z žalostjo ugotovila, da veliko arheoloških parkov ni ne ustrezno označenih, kaj šele predstavljenih, ni ne smerokazov ne tabel. Če pa že so, so povprečnemu obiskovalcu nerazumljive. Ta si želi vedeti, kje je denimo v svetišču nekoč stal steber, kje oltar, a tega s tabel ne bo izvedel.

Od tu tudi izvira moja želja po predstavitvi in popularizaciji arheoloških parkov. Ti so najvišja kategorija arheološke dediščine, a tega se vsi, vključno z državo, premalo zavedamo.

Arheološke parke verjetno ščiti zakon o varovanju kulturne dediščine. Kako je urejeno lastništvo? Je lahko lastnik arheološkega parka tudi fizična oseba?

Arheološki parki so kot nepremična kulturna dediščina enako kot vsa druga kulturna dediščina - denimo še neodkrito najdišče, kozolec ali grajska ruševina - zaščiteni z zakonom o varovanju kulturne dediščine. To pomeni, da je prepovedano nestrokovno poseganje vanje, ter da jih ščitijo status dediščine in odloki o spomenikih.

Vsa nepremična dediščina ne glede na lastništvo - državno, občinsko ali zasebno - ima enak sistem varovanja, razlika je le v tem, kdo nosi stroške. Prav tu nastopijo težave, saj vsakemu lastniku zakon nalaga dolžnost ohranjanja in vzdrževanja kulturne dediščine. Zasebnikom se sicer v določenih primerih povrne odškodnina, če je denimo zato zmanjšana raba zemljišča. Nekateri lastniki so dobri skrbniki, spet drugi, včasih tudi država, pa se zelo mačehovsko obnašajo; čas, vegetacija in človeški faktor pa v določenem obdobju uničijo kulturno dediščino.

Kaj se zgodi, če se arheološka najdba znajde na zasebnem zemljišču?

Vsaka arheološka najdba ali arheološka ostalina, ki je premična, in je odkrita v zemlji, na zemlji ali pod vodo, je last države, zato je najditelj dolžan o tem obvestiti pristojne institucije, denimo Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Predmete oziroma premično dediščino nato prevzamejo v hrambo muzeji.

Kakšno vlogo imajo pri arheoloških parkih ZVKDS, občine, država, muzeji?

Največjo vlogo imajo, če so lastniki ali upravitelji. Sicer ZVKDS podaja le strokovna soglasja in vrši nadzor, muzeji pa so po zakonu zadolženi za premično dediščino.

Ste tudi predavateljica na Visoki šoli za trajnostni turizem pri predmetu Menedžment arheološke dediščine za turistično rabo. Kaj bi se lahko v Sloveniji naredilo na področju kulturnega turizma?

Arheološki parki predstavljajo velik potencial za kulturni turizem, a jih v nasprotju z naravnimi viri, denimo izviri termalne vode, ne izkoriščamo. Ovira je v pomanjkanju drznosti in podjetniške miselnosti. V kulturi podjetniško razmišlja malo ljudi, poslovnežem pa se zdi zamisel tvegana, ker premalo poznajo to področje, obenem pa se bojijo premajhnih dobičkov, saj takšni projekti zahtevajo velike investicije.

Kaj pa država?

Država ni pravi naslov za gospodarsko dejavnost, lahko pa je partner. Ključni izziv je namreč prenos produkta na trg. Naj spomnim, da je država v preteklosti veliko investirala v gradove, ni pa bila uspešna pri upravljanju in trženju. Primeri dobrih praks kažejo, da se pri tovrstnih projektih najbolj izkažejo javno-zasebna partnerstva.

Lahko navedete kakšen primer dobrih praks v tujini? Sama imam v mislih danski park Lejre.

To sicer ni arheološki park, ker je arheološka preteklost predstavljena s pomočjo rekonstrukcij, postavljenih na t.i. deviški zemlji oz. tam, kjer ni arheoloških ostalin. A gre za odličen primer dobre prakse. Danci so bili prvi v Evropi, ki so znanstveno arheologijo znali narediti zanimivo. To je obenem tudi odličen poslovni model, saj jim je uspelo narediti "strokovni šov". Na 43 hektarjih so naredili vasice, v katerih se da živeti kot v železni dobi, gojijo vrste že izumrlega goveda in ponujajo dejavnosti, ki imajo elemente eksperimentalne arheologije. Sam si izdelaš kameno orodje, s prazgodovinsko sekiro sekaš deblo, si spečeš prazgodovinski kruh.

Omenila bi še arheološki park v Avstriji Carnuntum, ki se ponaša z drznimi rekonstrukcijami delujočih rimskih term, opremljenih rimskih vil in templjev. Posloven projekt ima za seboj močno mednarodno strokovno ekipo in podporo države. Ta je leta 2005 v park vložila 26 milijonov evrov.

Zanimiv je tudi Eketorp na švedskem otoku Öland. Park le v nekaj mesecih obratovalne sezone ustvari 50 odstotkov prihodkov na trgu. Za primerjavo - tradicionalni evropski muzeji jih ustvarijo od 10 do 20 odstotkov.

Kje kot kustosinja pedagoginja vidite potencial za otroke?

V čisto vseh arheoloških parkih, le vizijo je treba imeti.

Vsako poglavje v knjigi ima dodan zemljevid in napotke za radovedneže z nadaljnjimi referencami ter za neutrudneže z dodatnimi nasveti za izlete. Koga ste imeli v mislih pri pisanju vodnika?

Svojo sestro. Že kot študentka sem se čudila študentom naravoslovnih smeri, ki niso imeli pojma o arheologiji oz. naši dediščini. Ko sem sestri, doktorici znanosti iz naravoslovnih ved, dala napotke za ogled nekega arheološkega parka, se je vrnila razočarana, da ni ničesar videla. To je bil alarmanten znak, ki me je vzpodbudil k promociji tega področja na jasen, ilustrativen način v "ameriškem slogu".