Ifigenija Simonović za STA: V Penu več mladih in politično nevtralnih posameznikov

Zakaj ste leta 2006, po tem, ko ste uredili in izdali Pesmi iz zapora ter Pesmi s "prostosti" Vitomila Zupana, sprejeli povabilo za včlanitev v Pen. Kaj vas je gnalo?

Ob izidu omenjenih del mi je bilo v čast, da so me kot članico povabili v Pen. Potem sem ugotovila, da so potrebovali pomoč pri prevajanju in administrativnih delih in predvsem pri organizaciji Blejskega srečanja. Pa tudi, ker sem bila brezposelna vdova, mi je prijalo biti del druščine, ki jo spoštujem. Kmalu sem postala članica upravnega odbora, za seboj pa imam tudi dva mandata sekretarke.

Za Pen sem sicer vedela že v 70. letih. Pod psevdonimom sem prvo leto bivanja v Londonu v reviji Mednarodnega Pena Index on Censorship objavila članek o prepovedi objavljanja romanov Vitomila Zupana. Tedaj je namreč veljalo, da je v tujini nevarno pisati o slovenskih prepovedanih pisateljih. Na literarnih prireditvah, pri katerih sem sodelovala v Londonu, sem srečevala člane tamkajšnjega Pena in od nekdaj cenim njihovo pomoč pisateljem po svetu, ki so v stiskah.

Zdaj ste predsednica Slovenskega centra Pen. Kakšna je vaša vizija za prihodnost? V izjavi za STA ste ob imenovanju povedali, da je vaš glavni cilj predaja Pena naslednjim rodovom...

Pri Penu dela ne bo nikoli zmanjkalo. Vsaka generacija si je skozi desetletja prizadevala reševati nekaj, kar naj se nikoli več ne bi ponovilo. Seveda so danes časi še hujši. Mlajše generacije se bodo morale prav tako spopadati s težavami pisateljev v ječah, prepovedjo svobode govora, reševanjem stisk pisateljev beguncev, kar tudi v Sloveniji dela Icorn skupaj s Penom in Mestno občino Ljubljana. Ker se bodo vse navedene in druge težave žal nadaljevale, je zelo pomembno, da na Pen prihajajo tudi mlajši člani, ki jih uvajamo v organizacijske postopke, pa tudi v organizacijo Blejskega srečanja.

Prav to je žarišče srečevanj zelo različnih pisateljev iz najrazličnejših dežel. Mislim, da se premalo zavedamo, kako pomembno je to srečanje za nas. Naši pisatelji, še toliko bolj mlajši, bi morali priti na Bled, se srečati z gosti, se z njimi pogovarjati, jih spraševati, kaj potrebujejo, in ponuditi svoje pesmi v prevode. Se pravi, izkoristiti Blejsko srečanje za promocijo samih sebe, slovenske literature in za iskanje načinov, kako pomagati drugim.

Za Blejsko srečanje si že leta prizadevate pridobiti več sredstev. Ste pred 50. obletnico blejskih srečanj. Kako trenutno stojite?

Že leta zaradi težav s financiranjem klestimo program Blejskega srečanja, prav tako smo izgubili en dan. Kot sedaj stojimo, si morajo gostje izlet, ki je po svoje promocija kulturno zanimivih slovenskih krajev, plačati sami, posledično pa doplačati še eno nočitev. To je za nas kot organizatorje zelo nerodno, sploh v luči tega, da si nekateri pisatelji te dodatne nočitve ne morejo privoščiti. Prav tako klestimo program okroglih miz in se hkrati vsi, ki sodelujemo pri projektu, odpovedujemo honorarjem. Ti honorarji gredo v t.i. socialni sklad, iz katerega nato lahko plačujemo projekte. Ti pa bi morali biti še večji in bogatejši.

Res je, prihodnje leto bo 50. obletnica Blejskega srečanja. Pa saj bi lahko imeli en velik vseslovenski ples, ker je to ja velik praznik. Slovenski Pen je tretji najstarejši odbor mednarodnega Pena. Lani smo praznovali 90. obletnico. Postavili smo razstavo v Nuku. Še pred leti smo imeli za Blejsko srečanje na razpolago 70.000 evrov, trenutno pa okoli 35.000. Država je izgubila obveznost do slovenske kulture, a kultura je vendarle njen temelj. Slovenci nismo država z rudniki zlata in diamantov, mi smo država kulture. Država bi morala zalivati to drevo, ne pa da mu reže korenine.

V ponedeljek ste imeli prvi sestanek v novi sestavi upravnega odbora, na katerem ste za podpredsednika Pena izvolili Roberta Simoniška, za sekretarko pa Ignacijo J. Fridl. Bi malce več povedali o teh izbirah?

Simonišek je dober esejist, pesnik in avtor romana Soba pod gradom ter prejemnik Rožančeve nagrade. Poleg tega je tudi spoštovan predstavnik mlajše generacije avtorjev in je bil v Pen včlanjen letos. Nova sekretarka pa je postala Ignacija J. Fridl, esejistka, kritičarka in novinarka in izjemna voditeljica okroglih miz, ki se je izkazala pri organizaciji Rožančevih nagrad.

Torej je tudi izbor Simoniška kot podpredsednika korak k temu, da bi imeli mladi več besede v Penu?

Predstavniki mlajše generacije in pa politično nevtralni posamezniki. To je moj cilj.

Ob ustanovitvi ženskega odbora Pena ste dali jasno vedeti, da na delitve med spoli ne pristajate, da ne potrebujemo ženskega in moškega Pena. Vsi poudarjamo, da ste prva ženska predsednica Pena po Miri Mihelič, vi pa ste omenili, da vas gledišče, da Penu predsedujete kot ženska, ne zanima. Ste predsednica in pika.

Ne bi mi bilo v čast, da sem predsednica Pena zato, ker sem ženska. Nikomur ne bi izrekala posebnih zahval ali časti samo zato, ker je določena oseba ženska. Mislim, da je v človeku nekaj več kot spol. Proti Miri sem bila v tistem obdobju samo v prvem trenutku, ko sem še vedno verjela, da smo v Penu tako enakopravni, da posebne ženske sekcije, ki bi se borila za pravice žensk, ne potrebujemo. Pisateljev ne moremo razvrščati glede na spol. Moč pisatelja ni podobna moči športnika. Ženska lahko dvigne manj kot moški, napiše pa lahko več kot moški.

Seveda pa Mira prerašča Pen in se bori tudi za pravice žensk tudi na drugih področjih. In pri vsem tem delu sem jih od prvega dne podpirala. Pozdravljam antologije ženskih pesnic, čeprav bi raje, da bi imeli velike enakovredne antologije slovenske poezije. Podpiram tudi njihova prizadevanja, da bi se v slovenske učbenike uvrstilo več pisateljic in pesnic, ki so zares dobre, čeprav hkrati vem, da nimamo toliko slovenskih literatk velikega kova, kot so denimo Ivan Cankar, France Prešeren ali Srečko Kosovel.

Najbrž si nam je kot ženskam vselej najtežje priznati, da živimo v pregovorno razviti, zahodni Evropi, a moramo v 21. stoletju še vedno odpirati debate o neenakopravnosti med spoloma...

Še vedno obstajajo dežele, v katerih so ženske popolnoma odrinjene od javnega življenja in celo ponižane znotraj družine. Neenakost se pozna pri izobrazbi, pri zgodnjih porokah, dolžnostih, ki jih imajo ženke v družinah ali pisarnah, in tudi pri plačah. Lahko rečem, da sem živela v zmoti, da v Sloveniji živimo v neke vrste ženskem raju.

V viziji vodenja Pena ste zapisali, da se za sprotno delo zanašate na usklajenost upravnega odbora. Verjamete, da bo kljub notranjim razprtijam v Penu, vezanih denimo na izstop Janeza Janše ali primer Evalda Flisarja, mogoče to usklajenost doseči?

Usklajenost upravnega odbora ne pomeni, da vsi enako mislimo in da trobimo v isti rog. Usklajenost pomeni, da se znamo pogovoriti, pretehtati reči in se skupaj odločiti o naslednjem koraku. Na ponedeljkovem prvem sestanku sem imela zelo dober občutek. Prvi pogled iz oči v oči s člani upravnega odbora je bil prijateljski. S polovico članov nisem nikoli sodelovala, ampak jim zaupam. V odboru je tudi kar nekaj novih imen. Sem pa spoznala, da drugje po svetu v krizi ljudje maske nadenejo, pri nas pa jih v krizi odložijo. S tem mislim na to, da se bomo šele v krizi zares spoznali.

Slovenija je ustanovila Penov odbor za mir, ki ga vse do danes vodijo slovenski predsedniki. Zakaj je pomembno, da to vodstvo ohranjamo? Najbrž si želi odbor prevzeti tudi kakšna druga država.

Že na ustanovni seji odbora za mir je bilo določeno, da mu bodo predsedovali slovenski predsedniki. Prav tako želimo mednarodno srečanje Pena obdržati na Bledu, ker s tem dodajamo težo Blejskemu srečanju in omogočamo, da se spori med pisatelji iz sprtih držav rešujejo na politično nevtralnem območju. Zato so tem srečanjem naklonjeni tudi predstavniki Penov iz drugih držav. Bi pa predstavniki mednarodnega Pena v Londonu želeli prevzeti odbor za mir v svoje roke, po moje zato, ker bi ga lahko uporabili za lobiranje pri političnih sponzorjih.

V vaši viziji ste omenili tudi ustanovitev dveh nagrad - nagrade mednarodnega Pena in nagrade slovenskega Pena. Kako je s tem?

O nagradi mednarodnega Pena smo se začeli pogovarjati na lanskoletnem mednarodnem kongresu v Španiji, na naslednjem mednarodnem kongresu, ki bo v Ukrajini jeseni, pa naj bi idejo dokončno oblikovali. Nagrada bi bila namenjena članu Pena iz katerekoli države, vključene v mednarodni Pen, ki si najbolj prizadeva za uresničevanje oziroma sledenju temeljni listini Pena.

Slovenski Pen želi ob 50. obletnici Blejskega srečanja začeti podeljevati nagrado, ki pa ne bi bila namenjena zgolj slovenskih članom Pena, temveč bi bila prav tako mednarodna, podobno kot vilenica. Razmišljamo tudi, da bi jo poimenovali po našemu klasiku, esejistu, pisatelju, pesniku in dramatiku Ivanu Cankarju.

V Penu se zavzemate za svobodo izražanja, med vašimi glavnimi vodili, zapisanimi v temeljni listini, pa je, da književnost ne pozna meja. Kako danes, v poplavi lahkotnih del, pomanjkanju prostora za kulturo ter refleksijo v medijih in ob poplavi kratkih, cenenih vesti, doseči, da odrinjene zgodbe in kakovostne vsebine pridejo do širše javnosti?

Mislim, da nas lahko pred razdrobljenostjo podatkov, ki jih dobivamo, reši ravno klasična literatura. Letos je na primer Tolstojevo leto in menim, da že desetletja Vojne in miru ni bralo toliko ljudi kot v tem letu. Naša naloga, tudi s Cankarjevo nagrado, je pokazati, da je Cankar še berljiv in aktualen. A ne skozi pogovore o njem, temveč skozi vračanje v njegova dela. Ko se posameznik branju resnično posveti, doživi zgodbo skozi svojo izkušnjo. Skozi sočustvovanje z junaki v knjigi lahko dojame svoja čustva in se hkrati začenja zavedati tudi ljudi okoli sebe, ki so morda tem junakom podobni in ravnajo kot oni.

Ravno to ozaveščanje o drugem nas lahko naredi sočutne. Tako do soseda kot do begunca ali pa sodelavca v službi. To je moč literature. Medtem ko iz časopisov, iz kratkih novic na spletu samo poberkujemo. Ko beremo časopis, smo kot kokoši, ki iščemo zrno, ko beremo knjigo, smo posamezniki, ki ležemo v posteljo z vsemi junaki, o katerih beremo.