Na FDF najprej o zaznamovanosti staršev in družin po odhodu potomcev v džihad

Kratki film Moja hči Nora, predvajan kot predfilm k Prazni sobi - oba sta sicer uvrščena v tekmovalni del filmov na temo človekovih pravic, ki se potegujejo za nagrado Amnesty International Slovenije - prikazuje muslimanko v Bruslju, kako skuša navezati stik s hčerjo, ki je odšla v Sirijo v boj proti nevernikom. S tem namenom odide celo na turško-sirsko mejo, kjer je ne spustijo skozi. Enkrat se jima uspe povezati prek Skypa, sicer pa živi v nenehnem strahu za hčerino življenje in se ob tem sprašuje, kje se ji je zalomilo kot materi.

Skoraj uro dolga Prazna soba je še en portret belgijske muslimanke, katere najstniški sin je, ne da bi se komu zaupal, v imenu Islamske države prav tako odšel v Sirijo in tam kmalu za tem umrl. Film prav tako prikaže razmišljanje zlasti matere o "opozorilnih znakih", ki so jih spregledali, možnih krivcih za njegovo dejanje, financiranju tovrstnega novačenja, njen boj pri iskanju pravice, da bi sin dobil status žrtve in bi bila njegova smrt uradno priznana, ter obiskovanje šol, da bi mlade seznanila z dogajanjem.

Prikaže tudi povezovanje z drugimi starši podobnih izkušenj ter se ob tem dotakne pravnega reda in odgovornosti države. Ta si kljub temu, da so bili nekateri organi o zavajanju mladine vnaprej opozorjeni, zatiska oči pred problematiko ter krivdo za odločitev mladostnikov za sveto vojno "prelaga" na njih same in njihove starše. V filmu je režiserka zajela zgodbe civilnih prič proti rekruterju Jean-Louisu Denisu, ki je bil obsojen na 15 let zapora zaradi terorizma.

Kot je po projekciji povedala režiserka, je do tematike radikalizacije mladih prišla spontano, o tem je spregovorila tudi v filmu Poletje z Antonom, s katerim se je na FDF predstavila leta 2013. Z najnovejšima filmoma pa je želela predstaviti zgodbe družin in njihove tragedije, ki so posledica novega, globalnega družbenega fenomena - globalnega omrežja ljudi, ki radikalizira mlade zlasti prek spleta.

"Vse to se dogaja podtalno, za vse družbene segmente je zelo težko ujeti ta dejanja. Belgija in tudi marsikatera druga evropska država se s tem ni znala spoprijeti," je povedala Jasna Krajinovič. V pripravah in snemanjih so sledili mladim, ki so odhajali, ter si počasi sestavljali sliko o teh omrežjih in njihovem širjenju. Po režiserkinih besedah se je ekstremistično mišljenje v Bruselj, kjer se dogajata filma, razširilo iz Anglije prek Nizozemske, iz Bruslja pa proti jugu Belgije in proti Nemčiji.

Rekruterji imajo največ uspeha pri najstnikih, so odlični psihologi. Najdejo jih v trenutkih šibkosti, samospraševanja, samoiskanja. "To se vse dogaja skrivoma, v tišini. Tišina je v bistvu njihovo orodje, saj jim morajo najprej obljubiti, da o tem ne bodo govorili nikomur, zlasti pa ne družini," je pojasnila režiserka, ki je prepričana, da so "ta omrežja še vedno aktivna in bodo še aktivna, predvsem po internetu".

Kot je še povedala, so se jim v skandinavskih državah lažje uprli, ker se o tem pogovarjajo. Tudi v Belgiji se po njenem mnenju zdaj bolj odkrito govori o tem, tudi v šolah je večje povpraševanje po njenih filmih.