Mineva 100 let od smrti nemškega filozofa Franza Brentane

Franz Brentano se je rodil v Marienbergu. Leta 1864 je postal duhovnik, pozneje pa sprva neplačan predavatelj, in potem profesor filozofije na univerzi v Würzburgu. Zaradi verskih dvomov, ki jih je še okrepila razglasitev dogme o papeževi nezmotljivosti leta 1870, je leta 1873 zapustil profesorski položaj in duhovniški stan.

Takrat je začel pisati eno svojih najbolj znanih in najvplivnejših del Psihologija z empiričnega vidika, v katerem je poskušal orisati sistematično psihologijo, ki naj bi bila znanost o duši. Ker so ga zanimali umski procesi in dejanja, je oživil in posodobil sholastično filozofsko teorijo o intencionalnem obstoju, ki ga je sam imenoval imanentna objektivnost.

Domneval je, da razum reagira na objekte na tri načine: s percepcijo in zmožnostjo predstav, pri čemer sodelujejo čuti; s presojo, kamor spadajo priznanje in sprejemanje ter zanikanje in zavrnitev; ter z ljubeznijo ali sovraštvom, ki upoštevata hrepenenje, namene, želje in občutke. Ideje, ki jih je izrazil v svojem prvem delu, so postale credo za njegove privržence in izhodišče njihovega poznejšega dela.

Leta 1874 je bil imenovan za profesorja na dunajski univerzi. Leta 1880 mu avstrijske oblasti niso dovolile, da bi se poročil, ker niso priznale njegovega izstopa iz duhovniškega stanu in so ga še vedno obravnavale kot klerika. Ko je bil prisiljen opustiti profesuro, se je preselil v Leipzig. Že prihodnje leto pa se je lahko kot neplačan predavatelj vrnil na dunajsko univerzo, kjer je ostal do 1895.

Kot profesor je bil zelo priljubljen med študenti, med katerimi so bili psihologa Sigmund Freud in Carl Sumpf, filozof Edmund Husserl in politik Tomaš Masaryk, utemeljitelj sodobne Češkoslovaške. Umrl je v Zürichu.

Njegova glavna dela so še Klasifikacija psiholoških pojavov (1911), Raziskave psihologije čutov (1907), Resnica in Evidenca (1930) ter Osnove estetike (1959).