Štefan Vevar za STA: Dramatično društvo tlakovalo pot, ki smo se je morda premalo zavedali

Znanstveno monografijo Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe: ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani sta izdala Slovenski gledališki inštitut ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. Predstavili jo bodo v ponedeljek, ob tem pa tudi razstavo O poteh k "najlepši iznajdbi človeškega duha" na Slovenskem: Mejniki v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani, ki bo na inštitutu na ogled od četrtka dalje.

Ob ozadju, ki je vodilo do ustanovitve Dramatičnega društva leta 1867, po Vevarjevih besedah ne gre spregledati Antona Tomaža Linharta kot pionirja slovenskega gledališča ter pred njim 300- do 400-letne tradicije sakralnega gledališča. Vse to je predzgodovina Dramatičnega društva in slovenskega gledališča moderne dobe, ki je nastalo s prehodom iz sakralnega v posvetno gledališče ter prehodom iz prostorov na prostem v notranjost.

Linhartovo delovanje in vpliv sta pretrgala Metternichov in Bachov absolutizem, niša, ki je nastala med obema absolutizmoma in je trajala le tri leta, pa je po Vevarjevih besedah že kazala, kako močne so bile težje Slovencev po ustanovitvi slovenskega gledališča. V tistih letih je nastalo Slovensko društvo v Ljubljani, ki je priredilo nekaj predstav, ter gledališko društvo Leopolda Kordeža, ki je sicer ugasnilo, še preden je dobro zaživelo. Tudi nekoliko kasnejše čitalnice - prve so bile ustanovljene leta 1861 -, so do leta 1867 iz istih narodnobuditeljskih teženj že priredile 27 predstav.

Vsa ta društva so po Vevarjevih besedah nekakšni zametki Dramatičnega društva, čeprav so si mnenja različna. "Nekateri pravijo, da so imele čitalnice pozitiven vpliv na nastanek Dramatičnega društva, ker se je pokazalo, da smo Slovenci vešči gledališča. Drugi pravijo, da je Dramatično društvo nastalo zato, ker so bili mladoslovenci nezadovoljni s tistim gledališčem, ki je bilo dosegljivo v čitalniških okvirih. Najbrž sta oba pogleda točna, vsak v svojih mejah," ocenjuje Vevar.

Uradno je bilo Dramatično društvo ustanovljeno 24. aprila 1867. Med preloma dejanja v njegovem razvoju Vevar šteje redno izdajanje slovenske dramatike v zbirki Slovenska Talija. Na ta način je spodbujalo pisanje dramatike, ki pa se ni izkazalo za tako uspešno, da bi nastala visokokakovostna dela, treba je bilo počakati na Ivana Cankarja.

Dramatično društvo je uvedlo tudi gledališko šolo, ki je bila sicer bolj šola gestike, retorike in igrokaznih elementov, torej osnov gledališča, ni pa še bila prava gledališka šola. Vseeno pa je po Vevarjevih navedbah opravila svoje delo, ker je takratne diletante navadila osnovne gledališke veščine. Tretji pozitivni premik pa je bila vloga slovenske politike tistega časa, saj so se politiki v kranjskem deželnem zboru izjemno zavzemali za podporo slovenskemu gledališču.

"To je bila doba, ko je bilo nekako samoumevno, da se bo gledališče vzdrževalo samo z inkasom in s podporo svojih članov. Zelo počasi je zorela zavest, da gledališče, če želi biti nacionalnega kova, potrebuje družbeno podporo, in to permanentno. Tega slovenski politiki ni uspelo doseči, ji je pa uspelo, da je stalno dobivalo neko negotovo in nejasno vsoto. To je bil začetek zavesti, da je gledališče nacionalna institucija velikega družbenega pomena, ki zasluži stalno podporo, kar se je potem zgodilo 50 let kasneje, leta 1920, ko je bilo gledališče podržavljeno," je povedal Vevar.

Kot eno od prelomnih tem v času Dramatičnega društva Vevar šteje tudi "trk" med Franom Govekarjem in Cankarjem v prvem in drugem desetletju 20. stoletja: prvi je skušal slovensko gledališče zapeljati v smer zabavišča za cenejši okus, Cankar pa se je zavzemal za razvoj v smeri proti hramu najvišje umetnosti.

V repertoarnem smislu je Dramatično društvo od sprva prevladujočega trivialnega repertoarja do leta 1918 začelo na sporede uvrščati največja dela svetovnega in opernega odra, prevedena v slovenski jezik. Operistika in dramatika, ki je še danes klasika svetovnih odrov, je v prvem desetletju že dosegla 15 odstotkov, je povedal Vevar. Do konca stoletja je tako slovensko občinstvo med drugim videlo Schillerjevo Kovarstvo in ljubezen, Ibsenovo Noro in Gogoljevega Revizorja. Še vedno pa so igrali Linharta, priljubljene so bile tudi spevoigre.

"Ko beremo gledališke zgodovinarje, vidimo, da je to doba enih samih problemov, težav, zatikanj in zadržkov, ki so hromili razvoj. Ko pa vidiš, da je bil v 50 letih narejen osupljivo velik razvoj, pa ugotoviš, da so kljub vsem momentom, ki so se kazali na površju, neki globlji tokovi to ladjo ves čas nosili v pravo smer. In z institucionalizacijo gledališča leta 1920 je bil narejen največji preboj: takrat je gledališče postalo permanentna družbena ustanova ter se vzporedno začela širiti v druga mesta. Mreža gledališč, ki je nastala, je samo posledica poti, ki jo je opravilo Dramatično društvo in smo se je doslej morda premalo zavedali," je še poudaril Vevar.