Drobna podoba psa na da Vincijevi sliki graja papeštva umetnikovega časa

Po besedah predsednika italijanskega nacionalnega odbora za vrednotenje zgodovinske dediščine Silvana Vincetija pes na povodcu originalno simbolizira vero. Na Leonardovi sliki pa je pes "Leonardova obtožba korupcije in papeštva tistega časa".

Psa, ki se skriva za vegetacijo v ozadju mojstrovine, so po pisanju italijanske tiskovne agencije Ansa odkrili s pomočjo nove metode, pri kateri preproste instrumente kombinirajo z najnaprednejšimi tehnologijami. Kot je pojasnil Vinceti, jim posebno povečevalno steklo omogoči, da proučijo vsako podrobnost slike, ki jo nato analizirajo s pomočjo naprednega programa za obdelavo fotografij.

Pes, ki kuka izza vegetacije, strokovnjakom po Vincetijevih besedah omogoča popolnoma drugačno branje slike. "Leonardu pes na povodcu simbolizira človeka, ki se mora pokoravati Bogu, božjim zapovedim, Jezusu in življenju, ki ga je Jezus utelesil, da bi izrazil božjo ljubezen."

Odkritje tako utrjuje podobo Leonarda kot moža strogega verskega prepričanja. "Do danes smo njegove slike proučevali predvsem z vidika tehnike in slikarskega stila, ob tem pa izpred oči izgubili dejstvo, da je Leonardo skozi kompozicijo svojih slik pripovedoval, v sliko prelil svojo misel," Vincetijeve besede povzema Ansa.

"Ko je umetnik zapisal, da je slika lepota, ki odeva resnico, je jasno izrekel svoj namen," je še dejal Vincenti in dodal, da Leonardo v tistem času papeštva zagotovo ni mogel odkrito kritizirati, zato pa je kritiko lahko izrazil skozi jezik ikonografije. "Pes na povodcu nad sv. Janezom Krstnikom je obtožba skorumpiranega papeštva, ki je dajalo prednost tuzemski pred duhovno močjo," je sklenil Vinceti.

Italijanski slikar, kipar, arhitekt, inženir in izumitelj Leonardo da Vinci (1452-1519) se je rodil v Vinciju v Toskani kot nezakonski sin florentinskega notarja Piera da Vincija. Šolal se je pri Verocchiu.

Bil je ustvarjalni genij in glavni predstavnik renesančnega univerzalnega človeka, ki združuje umetnost in znanost. Po načelu znati opazovati je preučevanje narave in eksperiment utemeljil kot izhodišče umetniškega in znanstvenega dela ter s tem pomembno vplival na duhovni razvoj zahodnega sveta v novem veku.

Zapustil je številne znanstvene beležke, napisane v zrcalni pisavi. Kot slikar je bil po eleganci forme in umirjeni harmoniji barv pravo nasprotje drugega velikega renesančnega umetnika in sodobnika, Michelangela.

Med njegovimi najbolj znanimi slikarskimi deli so Madona z otrokom (okoli 1474), Sv. Hieronim (okoli 1480), Dama s hermelinom (1485), freska Zadnja večerja v samostanu Santa Maria delle Grazie v Milanu (1495-97) in Mona Liza (1503-06).