V francoskem mestecu Nogent-sur-Seine odprli muzej kiparke Camille Claudel

Camille Claudel (1864-1943) se je rodila v Fere-en-Tardenois v severni Franciji. Družina se je večkrat selila, nekaj let so živeli tudi v Nogent-sur-Seine. Oče jo je še v najstniških letih predstavil kiparju Alfredu Boucherju, ki je v njej prepoznal neizmeren talent in predlagal očetu, da se preselijo v Pariz. Leta 1881 se je družina naselila na Montparnassu, oče pa je ostal na deželi in služil denar za preživljanje treh otrok in žene.

Do leta 1883 se je učila kiparstva pri Boucherju, ko pa se je ta odpravil v Italijo, jo je zaupal v varstvo kiparju Augustu Rodinu. Ta je bil takrat že slaven kipar, ki je buril duhove ne le s svojimi deli, temveč tudi s svojim načinom dela. Namesto enega modela je v svoj atelje pripeljal več mladenk, ki so se gole sprehajale po prostoru. V takšnem okolju je tedaj dvajsetletna Camille Claudel spoznala ljubezen svojega življenja.

Sicer ni znano, kako je doživljala gole mladenke v Rodinovem ateljeju kot njegova ljubica, je pa bila zanjo odlična priložnost, da je spoznala anatomijo telesa. Umetnica med svojim razmerjem z Rodinom ni bila v nič kaj zavidljivem položaju; na eni strani je bil priznan kipar, ki si je prislužil vso slavo in je kljub njunemu razmerju ohranil tudi razmerje z Rose Beuret, na drugi strani pa mati, ki se nikdar ni strinjala z njenim poklicem.

Leta 1892 je bilo njenega ljubezenskega razmerja z Rodinom konec. V želji, da bi se uveljavila, se je zakopala v delo, vendar njena prizadevanja niso obrodila sadov. Na prelomu 19. in 20. stoletja je bilo kiparstvo umetnost moških, kar je pomenilo, da so ženske sicer razstavljale, vendar njihovih del niso kupovali. Vedno večji Rodinov uspeh pa je pripeljal tudi do tega, da ga je Camille Claudel obtožila kraje njenih idej.

Umetnico, ki se je vse življenje počutila zavrženo predvsem od ljudi, ki jih je imela rada, so takšna razmišljanja končno pripeljala do psihičnega zloma. Na pobudo njene matere so jo leta 1913 odpeljali v umobolnico, kjer je ostala do smrti.

Po besedah kustosinje muzeja Cecile Bertran je "njena zgodba tragična, vendar je danes težko soditi o njej". Dodala je: "Strokovnjaki so proučili njeno zdravniško kartoteko in resnično je bila zelo bolna".

Po pisanju spletnega portala The Guardian je izgradnjo muzeja financiralo mesto. Elegantna preprosta stavba, ki so jo načrtovali Adelfo Scaranello Architects, pravzaprav kot lupina ovija umetničin nekdanji dom. Vendar po besedah arhitekta projekta Martina Quelena niso razmišljali o tem, da bi restavrirali notranjščino, kot je bila v umetničinem času, saj je bila pozneje večkrat preurejena. Namesto tega so uredili zelo svetle galerijske prostore z veliki okni, skozi katera je pogled na mestece, ki ga je kiparka poznala.

V muzeju so tudi dela Boucherja, ki je svojo zbirko zapustil mestu, in nekaterih njegovih kolegov. Kot še piše The Guardian, se je ideja za muzej sicer porodila ob razstavi umetničinih del leta 2003, ki je v mesto s 6000 prebivalci pritegnila 40.000 obiskovalcev.