Razstava Ljubljanica in mesto v CD o Plečnikovem preoblikovanju Ljubljane

V CD se v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 145-letnico rojstva in 60-letnico smrti arhitekta, želijo posvetiti njegovemu urejanju rek Ljubljanice in Gradaščice. Zanemarjeni reki, ki jima je mesto obrnilo hrbet, je Plečnik vzpostavil kot enega vodilnih urbanistični motivov mesta. Zasnoval je nekaj izvirnih mostov, ki so presegali okvir njihove osnovne funkcije in ureditev obrežij ter vzpostavili reko kot del mestnega prostora, so sporočili iz CD.

Razstava je razdeljena v več poglavij. Prvo pripoveduje o nehvaležnosti mest do vzroka svojega nastanka - rek. Nastanek Ljubljane je pogojevala reka kot pomembna transportna pot. Vendar so reke z razvojem cest in železnic izgubile svoj prvotni pomen in številna mesta so jih obravnavala le še kot potencialno poplavno nevarnost. Tudi Ljubljanica je služila le kot kanal za odplake, ki je občasno grozil s poplavami.

Drugo poglavje predstavi, kako je osuševanje Barja postalo priložnost za ureditev mestnih obrežij. Na podlagi dekreta o izsušitvi in kolonizaciji Barja, ki ga je izdala cesarica Marija Terezija leta 1796, je Gabrijel Grubar skušal povečati pretok Ljubljanice skozi mesto s pomočjo kanala za grajskim hribom. Vendar to ni bilo dovolj. Šele leta 1908 so poglobili Grubarjev prekop, 1912 pa so začeli poglabljati Ljubljanico in urejati bregove. Prva svetovna vojna je dela prekinila, nadaljevali so jih leta 1932, potekala pa so še med drugo svetovno vojno.

V tretjem poglavju je predstavljeno, kako je arhitekt mesto postopno urejal desetletja in ustvaril tako imenovano Plečnikovo Ljubljano. Kot je zapisal Hrausky, je velika redkost, da lahko arhitekt kontinuirano ustvarja svojo vizijo mesta. Pri tem je Plečnik večinoma deloval v starem delu mesta, kjer se je zdelo, da je že vse urejeno. S svojimi posegi je poudarjal lastnosti baročnega mesta in jih povezoval v celoto. Ustvarjal je stavbe, trge, ulice in parke, vse do drobne cestne opreme. Z urejanjem bregov in novimi mostovi pa je opozoril na pomen povezave reke z mestom.

Kot je še zapisal Hrausky, se je Plečnik zavedal, da arhitektura preživi čas, v katerem je nastala. Zato je uporabljal arhitekturno govorico klasičnih simbolov. Steber, obelisk, obok, piramida so bili razumljivi v preteklosti, sedanjosti in bodo tudi v prihodnosti. Svojo arhitekturo je hotel oblikovati brezčasno, zunaj aktualnega sloga.

Zadnje poglavje nosi naslov Plečnikova kreativnost. Kot poudarja Hrausky, se Plečnikova arhitektura ne obrača po modi, njeno inovativnost je treba iskati v zasnovi. Plečnik nas tako vedno preseneča: mostovi so bolj trgi na vodi, barjanska cerkev je zasnovana prečno in je v nadstropju, njegova knjižnica je v resnici tempelj modrosti.

Razstava, ki je postavljena v prvem preddverju Cankarjevega doma, bo na ogled do 30. junija.