Jakopičeva nagrada letos Marjanu Gumilarju

Gumilar se je rodil leta 1956 v Murski Soboti. Leta 2002 je diplomiral na oddelku za slikarstvo na ljubljanski likovni akademiji pri profesorju Gustavu Gnamušu. Izpopolnjeval se je v Parizu. Od leta 2006 je izredni profesor za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani. Prejel je vrsto nagrad in priznanj.

Umetnik sodi v generacijo izjemno prodornih in kakovostnih prekmurskih slikarjev. Likovna kritičarka Nadja Gnamuš je o Gumilarju med drugim zapisala, da je slikar, ki se v medijsko spremenjeni strukturi realnosti zaveda dilem slikarstva, v katerega pa ni nikdar zares podvomil.

Ustvarjalno pot je začel v 80. letih minulega stoletja, ko je v slovenskem slikarstvu val živahnih ekspresivnih tendenc novo-figuralikov preglasil radikalne visoko modernistične postavke abstrakcije. Vendar je bila zanj figura preveč določujoča, nazorna in omejujoča, zato je moral znotraj lastne usmeritve iznajti nov in svojstven izraz, ki bi po eni strani pomenil odmik od konvencij modernistične abstraktne slike, istočasno pa bi obdržal njeno ostrino in izrazno moč.

Danes se je umetnik, sicer v popolnoma drugačni situaciji, znašel pred podobnim problemom: kako narediti svežo, aktualno, ne-hermetično sliko s prepričljivim sporočilom, ki temelji na imanentni primarni moči slikarstva in ohranja znakovno odprtost, ne da bi zapadel v fetišizacijo metierja in poveličevanje sredstev, je še zapisala likovna kritičarka.

Furlan se je rodil leta 1978 v Kranju. Iz kiparstva je diplomiral na ALUO. Njegova osrednja medija sta video in performans, posveča pa se tudi instalaciji, fotografiji in knjigi umetnika. V zadnjih letih se je s svojim desetletje trajajočim projektom Ware predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Zanj je leta 2012 tudi prejel nagrado skupine OHO za mlade umetnike.

Video-performans Wear (2005-2013) so interaktivne skulpture, ki so posnete na video. Materiali, s katerimi umetnik izdeluje naprave, so preprosti in vsakdanji: les in njegovi kompoziti, železo in poliuretanska pena. Z njimi umetnik zaobjame funkcionalnost svojih kipov - strojev in naprav, ki potrebujejo človeški pogon in posebno idejo delovanja. Njegovi kipi delujejo kot povabila v skrivnostno menažerijo dogodkov iz sanj, a nas že v naslednjem trenutku postavijo v vsakdan; celo v rutino, kjer se ne sprašujemo več o vzroku in delovanju.

Tanja Lažetič se je 1967 rodila v Ljubljani. Med letoma 1987 in 1993 je študirala na Fakulteti za arhitekturo, delovala je v več rezidencah po svetu. Za seboj ima številne samostojne in skupinske razstave doma in po svetu. V zadnjih letih je ustvarila 15 zelo različnih umetniških del in projektov. Večinoma gre za obsežne fotografske instalacije, nekaj je videov in performansov. Izvedla je tudi grafično serijo v sitotisku, serijo keramičnih izdelkov, poleg tega je ustvarila več knjig umetnika.

Njena dela govorijo o času, v katerem živimo. Fotografije uporablja le za okostje razmišljanja o tem, kaj je umetniško delo danes, medij fotografije kot tak je ne zanima. Ker se ne omejuje z medijem umetniškega izražanja, so projekti, ki jih je ustvarila v zadnjih 23 letih, nekatere v sodelovanju s fotografom in svojim življenjskim partnerjem Dejanom Habichtom, izjemno raznoliki.

Ustanovitelji nagrade so Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), ALUO ter Moderna galerija, pozneje se jim je pridružilo še Slovensko društvo likovnih kritikov. Nagrado podeljujejo od leta 1969, priznanji bodo letos podelili petič, so sporočili iz ZDSLU.