V Plečnikovi hiši razstava o arhitektovem preurejanju Praškega gradu

Na razstavi, ki je nastala v sodelovanju z Arhivom Praškega gradu, so predstavljeni načrti in fotografije originalno zasnovanih prostorov iz 30. let minulega stoletja ter originalni Plečnikovi stoli.

Prenovo Praškega gradu je Plečniku zaupal Tomaš Garrigue Masaryk, prvi demokratično izvoljeni predsednik Češkoslovaške. Sprememba značaja gradu v sedež demokratičnega predsednika je imela za Masaryka narodnovzgojni pomen, Plečnika pa je še utrdila v prepričanju o pomenu nacionalne kulture. Arhitekta so prevzeli pogledi predsednika Masaryka na filozofijo in socialna vprašanja, njegov humanizem in etična drža. Umetnik in državnik sta med seboj vzpostavila globoko spoštovanje in razumevanje, so zapisali v Plečnikovi hiši.

Praški grad je leta 1918 postal urad in stanovanje predsednika Masaryka in njegove širše družine. Najprej so ureditev bivalnih prostorov za predsednikovo družino zaupali arhitektu Kamilu Hilbertu, ki je začasno bivališče zasnoval v prvem nadstropju Nove palače, t. i. Mestnem traktu. Hilbert si je tudi zamislil, da se dokončno predsedniško bivališče uredi v drugem nadstropju. Projekt so zaupali Janu Koteri, ki je poleti 1921 izdelal načrte za Masarykovo stanovanje, vendar je Masarykova družina osnutek zavrnila.

Plečnika je Masarykovi družini predstavil prav Kotera. Slovenski arhitekt je bil s svojim treznim in duhovnim pojmovanjem arhitekture veliko bližje Masarykovi naravi in tudi duhovnosti njegove hčere Alice kot bolj konvencionalni Kotera. Za to, da bi arhitekturno spremembo gradu izpeljal Plečnik, je pokazal zanimanje sam predsednik Masaryk, ki je arhitektu avgusta 1921 zaupal preureditev predsedniškega stanovanja.

Plečnik si je v svojem predlogu Masarykovo stanovanje zamislil kot obsežen kompleks zasebnega stanovanja, predsednikove delovne sobe in uradnih prostorov. Zavzemalo je skoraj celo drugo nadstropje Nove palače Praškega gradu. Za projekt se je med njegovim nastajanjem zanimala Masarykova hči Alice in s Plečnikom tesno sodelovala. Stanovanje je bilo konec leta 1929 dokončano in Plečnik je naslednje leto zapustil Prago.

Alice je verjela, da se njuno sodelovanje ni končalo s predsedniškim stanovanjem in je ves čas upala v trajno vrnitev slovenskega arhitekta. O čustvenem in najbrž tudi težavnem odnosu med njima priča med drugim njuna ohranjena korespondenca.

Po letu 1930 je Alice prosila gradbeno upravo gradu in zlasti Plečnikovega sodelavca, arhitekta Otta Rothmayerja, naj zasebno stanovanje prilagodi potrebam njene družine. Ta odmik od tesnega sodelovanja s Plečnikom je napovedoval tudi naslednja leta: Masarykovim dolgotrajnim zdravstvenim težavam ni bilo videti konca in konec leta 1935 se je odpovedal položaju češkoslovaškega predsednika. Jože Plečnik je v Ljubljani istega leta odstopil s položaja arhitekta Praškega gradu.

Razstava bo na ogled do 25. junija.