Koliko branja o teku je dovolj in kdaj je odveč

Božja kazen: ko se netekač znajde v družbi prevnetih tekačev

Ko tisti, ki ni tako strastno privržen tekaškemu športu, sedi v družbi vnetih tekačev, si želi le eno - da se nikoli ne bi znašel za istim omizjem. Beseda strnjeno teče o različnih modelih superg, o zadnjih maratonih, o časih, ki so bili doseženi in zakaj ni šlo vse v skladu z načrtom, kajti, roko na srce, nikoli ne gre. Sledijo natančni opisi vremenskih razmer in poškodb, nato so tu že nasveti, kako zdravstvene zagate sanirati. Za netekača je še posebej mukotrpna razprava o načinu prehranjevanja in hidraciji, kjer res ni šale, vsaka rozina in vsak požirek vode na maratonski poti vendar štejeta!

Ob tem se človek vpraša, od kod vsa ta znanja, zdi se, da iz tekačev ne govorijo le izkušnje, da je zadaj še nekaj več. Del odgovora se gotovo skriva v tekaških priročnikih, ki jih na slovenskem trgu ni malo. Med tekači sem izvedla anketo, ki je pokazala, da so vsi že prebrali kakšen priročnik, a z njimi največkrat niso zadovoljni. Nekaterim se zdijo prezapleteni, saj tek, ki naj bi bilo dokaj preprosto gibanje, priročniki prekvalificirajo v intelektualen napor z neskončnim številom zapovedi. Spet drugim se zdi, da priročniki, sploh ameriški, bralce poneumljajo. Naključna sogovornica je omenila, da jo je branje recimo minilo, ko je prebrala nasvet, naj po teku superg ne suši v mikrovalovni pečici. Zdi se, da je med slovenskimi tekači sicer najbolj priljubljena Velika tekaška knjiga Herberta Steffnyja (založba Sanje), ki teka ne mistificira, hkrati pa poda konkretne, uporabne in predvsem strokovne nasvete.

Tek kot meditacija, tek kot življenje

Kaj pa knjige o tekačih, o njihovih življenjih in podvigih? Urednik, avtor in tekač Rugelj pravi, da so te knjige posledica več dejavnikov. "Prvi je ta, da vse več ljudi teče, med temi ljudmi pa so seveda tudi taki, ki pišejo. Kot drugo je tek rekreativni šport, ki omogoča neposreden in poglobljen stik s seboj, tudi nekakšno meditacijo, kar seveda sproža mnoge misli, ki jih je mogoče tudi dobro pisno artikulirati. Tretje je to, da imajo dolgi vztrajnostni teki veliko podobnosti s potekom krivulje življenja in so zato lahko tudi v tem smislu primerna metafora. Kot četrto pa je seveda tudi to, da je za tekaške knjige potrebna tudi bralska publika, ki se odziva na to pisanje. Kot kaže, je med tekači dovolj bralcev, ki so pripravljeni brati tudi knjige, ki so povezane s tekom," je povedal Rugelj.

In kaj odlikuje dobro napisano knjigo v tem žanru? "Dobro pisanih knjig v tem žanru je več vrst. Karnazesov Ultramaratonec je pripoved o vzpenjanju vrhunskega ultramaratonca z dobrimi zgodbami s tekaških poti. Podobno velja za Jurekovo Jej in teci. Odlična knjiga o teku je Rojeni za tek, ki na napet in tudi športno učinkovit način pripoveduje o naravnih maratoncih Tarahumarih v mehiški puščavi. Pristop je literarno žurnalističen, bralca-tekača skoraj mitske zgodbe kar vlečejo naprej. Enako je pri knjigi Dve uri, kjer se Ed Caesar sprašuje, kdaj bo človek pretekel maraton pod tem časom, kot sredstvo pa uporablja osebne zgodbe vrhunskih maratoncev in dostopne raziskave ter druge vire.

Potem pa so tu še izpovedne knjige, ki odkrito in iskreno povezujejo življenje in tek. Taka je Murakamijeva O čem govorim, ko govorim o teku, biografija Helene Žigon Bela dama Jasmine Kozina Praprotnik in, upam, tudi knjige, pri katerih sem (so)avtor, Delaj, teci, živi, Ultrablues in Na dolge proge. Nekatere od teh knjig imajo tudi dobro zastavljen koncept, denimo Bela dama se odvrti med enim istrskim polmaratonom, Delaj, teci, živi opisuje realne priprave na realen maraton, podobno Ultrablues na stokilometrski gorski maraton."

Tudi tekaški trener Praprotnik se številnim knjigam o teku ne čudi. "Prav čudno bi bilo, če takšnih knjig ne bi bilo. Tek nam daje namreč prostor in čas za veliko razmišljanja. Med tekom se nam bolje sveti v glavi, misli se pri tem živahneje povezujejo. Od tu naprej pa verjetno nastane ta želja po hvalnici življenju in teku skupaj," je povedal sogovornik, ki pa se strinja, da je v drugem žanru, priročnikih, kar precej slabih primerkov.

Ni pametno biti pametnejši od narave

"Žal je velika večina tekaških priročnikov narejenih predvsem s poudarkom na vizualnih učinkih. Te lepe barvne fotografije delujejo predvsem motivacijsko. Vrednost nasvetov, ki so zraven, pa je strokovno zelo vprašljiva. Morda iz te povprečnosti izstopa Velika tekaška knjiga Herberta Steffnyja, ki jo je v slovenščino prevedel tekač in novinar Igor Jurič. Pa še tam je nekaj nasvetov že zastarelih. Tako je tudi z mojim priročnikom Tekaški trener, ki sem ga napisal pred enajstimi leti. Živimo v svetu hitrega razvoja vedenja in takšne vrste knjig ob tem hitro postanejo zastarele. Mnogo je namreč že sicer ovrženih mitov, ki pa jim ti priročniki še vedno tlakujejo pot do ljudi. Zato sam uporabljam to vrsto literature kot priročnik, da na tekaških delavnicah izpostavim problematične teme in jih osvetlim iz novih zornih kotov," je povedal Praprotnik.

Tekaški trener svari pred brezglavim požiranjem nasvetov. "Eden takšnih je celo smrtno nevaren. Ta se nanaša na to, koliko moramo piti med tekom, češ da je takrat, ko smo žejni, že prepozno, saj je dehidracija zelo nevarna v vročem vremenu. Pri tem se pa zamolči, da je pregrevanja telesa in prekomerno pitje v resnici veliko bolj nevarno. Nevarno je torej, ko mislimo, da smo pametnejši od matere narave. Ta nam je dala zelo dober občutek, kdaj in koliko piti, in to je žeja. Ja, od narave se lahko veliko naučimo o sebi in o tem, kako teči," je še svetoval Praprotnik.

Torej - pijemo, ko smo žejni, če do podrobnosti ne poznamo človeške anatomije, bomo še vseeno znali teči, če ne preberemo knjige, v kateri svarijo pred napačnim sušenjem superg, ne bo hudega. Ko pa nastopijo težave z motivacijo in potrebujemo svetle zglede, so Murakamiji, Ultrablueserji, Bele dame in drugi vztrajneži zelo primerna družba.